Bo danes spet en lep sončen dan?

Življenje je sila nepredvidljivo in prinese nam dobro, slabo … vsega po malem. In dobro je, da pravzaprav ne vemo, kaj nam je v prihodnosti namenjeno. Leta 2007 Marta Rojnik, potem ko je prejela naziv »Mlada kmetica leta«, zagotovo še ni vedela, kakšni časi se obetajo njihovi v hmeljarstvo usmerjeni kmetiji v Spodnjih Grušovljah. Ni vedela, da bo leta 2009 za slovenske hmeljarje nastopilo izjemno težko obdobje, da se bodo na kmetiji pričeli ukvarjati s pivovarstvom … O razpotjih in obdobju od takrat do danes smo se z Marto pogovarjali ob tradicionalnem druženju mladih kmetic in mladih gospodarjev ter spremljajoči strokovni okrogli mizi z naslovom »Nekdanji prevzemniki mladim prevzemnikom«.

POGLEJTE VIDEO PREDSTAVITEV KMETIJE.

Pogovor je Marta pričela z zgodbo o razvoju družinske pivovarske in hmeljarske dejavnosti, ki sta danes poglavitni panogi na njihovi družinski kmetiji. »Leta 2014 je bil sin v Ameriki in domov je prišel z idejo, da bi se tudi mi ukvarjali s pivovarstvom. Najprej je začel pivo variti v garaži, zaradi pomanjkanja prostora pa se je preselil v opuščene stare svinjake, ki jih je preuredil. In ker je bila kakovost dobra, se je postavilo vprašanje, zakaj ne bi tega počeli v večjem obsegu za prodajo. Zato je sin leta 2016 dejavnost registriral. Bila je sicer dilema, ali to dejavnost opravljati kot dopolnilno dejavnost ali v okviru samostojnega podjetja. Glede na to, da je bilo to v času razcveta t. i. kraft pivovarn, bi bili v okviru dopolnilne dejavnosti omejeni z višino dovoljenega prometa. Do danes smo zmogljivosti pivovarne povečevali in lani že proizvedli okrog 370.000 litrov piva. Poleg prodaje v Sloveniji nekaj piva tudi izvozimo na več koncev sveta v specializirane prodajalne s pivi.«

NA HMELJARSKI KMETIJI

»Največ pridelamo hmelja sorte aurora, pridelujemo pa tudi styrian wolf, dragon in še nekaj drugih sort. Predvsem za potrebe kraft pivovarne smo pred 10 leti pričeli saditi sadne sorte hmelja, ki so jih razvijali na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo Žalec. Danes je recesija tudi v hmeljarstvu, o tem sicer nihče ne govori na glas, a mnogi imajo še ogromno neprodanih količin hmelja. Proizvodnja piva v svetu upada, hmeljski trg pa se je pričel rušiti leta 2020 s kovidom, ko je potrošnja piva upadla. Zatem se je proizvodnja sicer nekoliko dvignila, a je 2023 zopet začela padati. Zaloge hmelja pa se iz leta v leto povečujejo. Hmelj je borzni artikel in hmeljarji se trgu težje prilagajamo oz. ne tako hitro, kot se spreminja trg piva – enkrat so modne takšne, drugič drugačne vrste piva. Mi pa sorte ne moremo menjati vsako leto, kot je to, recimo, pri žitih. Ko zasadiš hmeljno sadiko, ta polno rodnost doseže šele tretje leto, ko je v modi že druga sorta. Včasih so se te spremembe dogajale počasneje.

Trenutno se cene hmelja gibljejo med 5 in 7 evrov za kilogram, a še to le za hmelj, ki je predmet dolgoročnih pogodb, ki pa so v izteku oz. se je že lani veliko 5- in 10-letnih pogodb izteklo. Na prostem trgu pa ga je skoraj nemogoče prodati. Nam je recimo lani ostalo okrog 30 ton hmelja. Letos se dolgoročne pogodbe niso sklepale, prostega trga pa praktično ni več. Pravzaprav so težave celo pri prodaji pogodbenih količin in odkupovalci se močno trudijo z analizami, da potem lahko še zbijejo ceno. V neki meri se nam ponavlja zgodba cen hmelja v letih 2009, 2010, ko so cene padle pod 3 evre, včasih celo le na dober evro. S pivi iz naše pivovarne pod blagovno znamko Green Gold smo med drugim prisotni v trgovskih verigah Spar in Hofer ter delno Mercator in Tuš.

Napredek od leta 2007, ko sem postala mlada kmetica leta, je pravzaprav ta, da sem napredovala v direktorico naše pivovarne. Pa ne toliko zato, ker sem tako dobra, temveč zato, ker smo rabili nekoga, ki bo stvari nekako »pošlihtal« in skrbel, da bo »pošlihtano« tudi ostalo. Sin Luka namreč ni zmogel vsega sam, biti v proizvodnji, variti pivo, razvijati nove produkte, skrbeti za trg, za vso birokracijo, računovodstvo … Ne rodiš se kot podjetnik, tega se pač moraš priučiti, in tudi jaz sem se morala. Glavni izziv v podjetništvu pa je prevzemanje odgovornosti. In danes opažam, da ljudje na splošno nismo več pripravljeni oz. neradi prevzemamo odgovornost. Prevzemanja odgovornosti je v današnji družbi vse manj. Če se le da, nihče ne bi za nič odgovarjal.«

NA RAZPOTJIH

»Včasih si čakal, da je na kmetijo prišel trgovec in prodal si mu, kar si pridelal, danes moraš trg in na njem potencialne kupce iskati sam. Skratka, danes moraš biti na kmetiji sam za vse – v času komunizma ti je država povedala, kaj in kako: zdaj boste sejali in sadili to in to ter toliko in toliko boste na koncu dobili. Na kmetiji moraš biti danes vse – podjetnik, trgovec, prodajalec, moraš obvladati marketing, računalniške programe, živinorejec mora biti še veterinar, pa serviser mehanizacije, da ne govorim o poznavanju zakonodaje …

Na naši kmetiji obdelujemo okrog 75 ha obdelovalnih površin, od tega 50 ha hmeljišč. Imamo pa še okrog 5 ha gozda, ki pa je v strmini in pretežno za drva, saj je poškodovanega lesa iz leta v leto več. V zadnjem času smo imeli dvakrat vetrolom, pa lubadarja, tudi rastišče ni ravno med boljšimi. Kar se tiče kmetijskih zemljišč v naši dolini, je njihova prodaja še vedno aktualna. Kmetijstvo se tudi tu še kar opušča, še posebej živinoreja. Izhajam iz hribov nad Šoštanjem in tam imajo na 700 metrih nadmorske višine vse pokošeno in obdelano, tule po dolini pa že vidiš, da je marsikaj opuščeno, da se ljudem ne izplača obdelati. Meni to nekako ni razumljivo. Občudujem kmete v hribih. Tudi pri nas smo živinorejo opustili, a že okrog leta 2007. Pravzaprav takrat, ko sem postal mlada kmetica leta in so se šalili z mano, češ, zdaj, ko je mlada kmetica, pa noče več v štalo. A takrat smo pridelavo hmelja zelo povečevali in morali smo se odločiti za eno od dejavnosti – obeh ni bilo mogoče razvijati – ali eno ali drugo. Ko sem prišla na kmetijo, smo imeli 5 ha hmeljišč, danes jih imamo 50.«

Vrednost kmetije se je tako povečala za 15-krat.

»Najbolj aktivno obdobje z največ dela v hmeljarstvu je marca, aprila in del junija – podobno kot v živinoreji. April in maj sta meseca, ko moraš zemljo dvakrat obrniti – in odločiti se moraš, ali boš šel v hmeljišče, ali boš šel kosit, ali bo ob tem deževalo … Za delo nas je bilo na kmetiji premalo, tu so bili še majhni otroci. Spremenila se je tudi zakonodaja, po kateri bi mi morali dejansko postaviti nov in večji hlev. Prostora zanj pa ni bilo oz. nam je zmanjkalo zazidalnih površin. Skratka, odločitev je padla za hmeljarstvo in vse napore in sredstva smo vlagali v to dejavnost. Nekaj njiv smo obdržali, predvsem zaradi gnoja, ki ga potrebujemo v hmeljiščih. Na teh površinah kolobarimo s koruzo, potem pa z blagovno menjavo pridelkov pridemo do gnoja. 70 odstotkov hmeljišč tako še vedno gnojimo s hlevskim gnojem v jesenskem času. V hmeljišča pa sejemo tudi podorine, najbolje se je izkazala ajda. Lani žal ukrep podoravanja ni bil dovoljen in smo lahko podorali letos, kar pa zaradi pomladanskega deževja ni bilo ravno najboljše. Včasih se sprašujem, kdo sprejema takšne ukrepe.«

MED NEKDAJ IN DANES

»Kar smo pozabili, ali pa nas je v to prisilila zakonodaja, je to, da ni več medsebojne brezplačne pomoči. Se pravi, da, ko jaz zlagam drva, mi pomaga še sosed ali kdorkoli, in ko jih zlaga sosed, mu pridem pomagat jaz. Podobno je bilo z drugimi večjimi deli na kmetijah. To pogrešam. Danes se že za vsako malenkost, ki ti jo nekdo stori v pomoč, počutiš dolžnega v materialnem smislu, se pravi denarju. Pogrešam medsebojno solidarnost, ljudje se nekako odtujujemo in smo vsak za sebe – vse več je ograj okrog hiš in domačij. Tudi na naši domačiji je tako, in sicer zato, ker smo pred štirimi leti doživeli krajo specialnih strojev in orodja iz delavnice in bili pri tem oškodovani za okoli 50.000 evrov. Žal se s tem, ko se postavljajo ograje, tudi komunikacija in socializacija zmanjšata. Svet postaja vse preveč kapitalističen, vsak gleda zgolj nase, za druge pa mu je malo mar. Za kratek čas nas združijo le še kakšne katastrofe. Časi so postali takšni, da se s sosedi skorajda ne vidimo, pa nismo skregani. Vsak ima pač polne roke dela in obveznosti ter polno skrbi zase in za svojo družino. Socialna plat današnjega življenja je v zelo slabem položaju. Precej je k temu pripomogla tudi specializacija kmetij, ki je povzročila, da je dela in obveznosti vse več. In, če se še enkrat ozrem v leto 2007, smo od takrat do danes na kmetiji dokupili okoli 12 hektarjev hmeljišč in jih še kar nekaj vzeli v najem. Da zgolj ohranjaš nek nivo kmetije (pozitivno ničlo), pa je vse težje, stroški so se od takrat enormno povečali. Še en problem današnjega kmetijstva pa vidim v tem, da se mladi vse težje odločajo za prevzemanje kmetij. Mladi, simpatični, pridni fantje pa si vse težje najdejo nevesto, ki bi bila pripravljena priti na kmetijo. Danes se v medijih propagira zgolj lagodno življenje s čim več dejansko nepotrebnimi dobrinami. In potem ti v času, ko imaš, recimo, spomladi največ dela, iz radijskega aparata zaželijo: ‘O, spet en lep sončen dan, preživite ga s prijatelji ob kavi, privoščite si počitek in užitek …’ Tudi jaz sem rada na kavi, a privoščiš si jo, ko imaš tistega dne vsaj nekaj obveznosti že ‘odkljukanih’.«

Na kmetiji Rojnik izvajajo ukrepe SKP 2023–2027: IRP27 Biotično varstvo rastlin je namenjeno zmanjšani uporabi kemičnih FFS, spodbuja nadstandardne prakse varstva rastlin pred škodljivimi organizmi in prispeva k varovanju vodnih virov in tal. Intervencija NV.3 Integrirana pridelava poljščin je za uravnoteženo izvajanje agrotehničnih ukrepov, ob skladnem upoštevanju ekoloških in toksikoloških dejavnikov pri pridelavi poljščin.