»Tam je prava divjina in pragozdovi, tam so tudi ljudje še divji. Tam ni mest, še vasi so med seboj oddaljene za dneve hoda. Nikar ne hodi tja,« je dejal prijatelj Jozefu Resslu, ko je le-ta odhajal na svojo prvo službo v Pleterje na Dolenjskem. In vendar je leta 1817 češki gozdar in tehnični izumitelj Jozef Ressel prvi zastavil načrtno gospodarjenje v takratnih državnih gozdovih Spodnje Kranjske.

Kasneje, v začetku 20. stoletja, so se v Pleterjah pod Gorjanci v drugo naselili kartuzijani, beli menihi iz Francije. Posekali so nekaj lesa za izgradnjo novega samostana in že leta 1933 je inž. Levičnik izdelal gozdnogospodarski načrt za njihovo gozdno posest. Od takrat naprej beležimo neprekinjeno načrtno gospodarjenje z gozdovi pod in na Gorjancih, le lastniki so se menjali. Po denacionalizaciji so menihi zopet prevzeli gozdove v last in upravljanje. Tako so se lahko posvetili gozdu v gojitveno-gospodarskem pomenu, varstveno-ekološkim elementom ves čas dajejo poseben poudarek, predvsem pa najdejo bistven pomen v socialnih funkcijah, kar jim prinaša prepotreben mir za njihovo puščavniško življenje.

Za nemoteno življenje Kartuzije je potreben gospodarski del samostana. To je v osnovi vinogradniško-sadjarska kmetija, ki uspešno gospodari na lastnih zemljiščih in ustvarja pestro paleto pridelkov in izdelkov, od sadik sadnega drevja do zdravilnih napitkov iz njihove starodavne kleti.

Na 450 hektarjev veliki gozdni posesti prevladujejo gospodarski gozdovi iglavcev in listavcev, ki so vzorno gospodarjeni v skladu z gozdnogojitvenimi načrti. Obnovili so vse posestne meje in zastavili zgledno sodelovanje z Zavodom za gozdove. Vsa gojitvena dela so načrtovana in opravljena v rokih. Gojitvena dela izvedejo z lastnimi delavci, medtem ko sečnjo in spravilo opravi usposobljena ekipa sekačev iz lokalnega okolja. Les prodajo prek lokalnih lesnih trgovcev.

Tako kot vlada red v meniškem življenju v samostanu, vlada red v njihovih gozdovih. Sečne ostanke ponudijo domačinom iz okolice samostana, kar vzpostavlja vez z okoliškimi prebivalci in organizacijami. Košenice, suhi travniki na Gorjancih, so redno pokošene, za kar poskrbijo prizadevni lovci in tako ugodno vplivajo na naravno pomlajevanje gozdov in zmanjšujejo vpliv divjadi na kmetijske površine.

Okoli samostanskega obzidja so uredili gozdno učno sprehajalno pot. Na njihovi posesti je tudi pragozd, gozdni rezervat Ravna gora, ki je pomemben gozdni učni študijski objekt.

Zgledno sodelovanje z Zavodom za gozdove Slovenije dopolnijo tudi z udeležbo njihovih zaposlenih na tečajih za varno delo v gozdu in gojitvenih tečajih.

Sonaravnost jim je zapisana v osnovna življenjska načela, kar tudi udejanjajo na vseh nivojih življenja in dela. Zgledno gospodarjenje na kmetiji in v gozdovih kartuzijanom prinaša gospodarsko dobrobit in prepotreben mir v zavetju gorjanskih gozdov. Če je predhodnik Ressel prihajal v divjino, je tu sedaj prostor sožitja narave in prijaznih ljudi, kjer lahko hkrati v ustaljenosti vladata samota in vrvež sodobnega sveta.

Zavod za gozdove Slovenije