Naravne ujme, kot so bile žled februarja 2014 in namnožitev podlubnikov 2015 in 2016 ter kar nekaj snegolomov in vetrolomov, so nas opozorile na problematičnost preskrbe z gozdnimi sadikami, ki so potrebne tako za obnovo v poškodovanih gozdovih kot za redno obnovo. V zadnjih 30 letih se je obseg obnove gozdov s sajenjem in setvijo iz leta v leto zmanjševal. Posledično so propadle praktično vse gozdne drevesnice. Ohranile so se le tri, ki pa nerentabilno (zaradi nezanesljivega odkupa sadik) vzgojo gozdnih sadik ohranjajo s hortikulturno dejavnostjo. Če bi dejansko želeli zagotoviti trajnost slovenskih gozdov ob ustrezni gospodarski vrednosti, bi morali letno imeti na razpolago okoli tri milijone sadik ustreznih drevesnih vrst. Če pa se bodo dogajale ujme, pa potrebnih količin ne more nihče napovedati.

Primernih sadik ni mogoče vzgojiti od danes do jutri, vzgoja od ‘setve do žetve’ traja 2–5 let, odvisno od drevesne vrste. Za nekajletno vzgojo sadike pa mora drevesničar razmišljati dolgoročno – določiti mora količino in vrste sadik in zagotoviti financiranje od semena do izkopa oz. prodaje sadik. V Sloveniji sprejemamo 10-letne gozdnogospodarske načrte in tako vsaj približno vemo, koliko sadik bi potrebovali vsako leto. Žal pa vseeno drevesničarji nimajo zagotovljene prodaje sadik. Osnovni problem nastane, ker Zavod za gozdove Slovenije kot naročnik in gozdne drevesnice kot dobavitelji sadik nimajo sklenjene dolgoročne, od obeh strani zavezujoče pogodbe za vzgojo in dobavo sadik.

Pa vendar se sadnja v gozdovih po desetletjih zopet povečuje, razmerje med drevesničarji in državo (kot glavnim kupcem gozdnih sadik – zanjo to opravi ZGS) pa naj bi se z dolgoročnimi pogodbami uredilo v letu 2023 oz. z novim programskim obdobjem PRP.

 SISTEMSKE TEŽAVE DREVESNIČARSTVA

Kakšno je trenutno stanje in kakšna dela potekajo v eni od še preostalih gozdnih drevesnic, smo se pogovorili z direktorjem Drevesnice Štivan Jernejem Margonom, ki je tudi koordinator drevesničarjev v Slovenskem lesnem združenju Sloles. Kot je povedal, so lani vzgojili preko milijon gozdnih sadik, od katerih se jih dve tretjini prodali. »Nekaj jih pustimo za dovzgojo, določene velikosti in vzgojne oblike namreč lahko vzgajamo naprej. Upamo, da bo z letošnjimi sadikami vsaj podobno, saj smo jih v preteklosti že morali uničevati v velikih količinah.

Pri prodaji gozdnih sadik so tudi sistemske težave. Ker je glavni kupec država (oz. ZGS in SiDG), je vsako leto zaradi proračunskih omejitev vso jesensko sadnjo, ki se začne v začetku novembra, nujno zaključiti do konca tega meseca. A vemo, da je v enem mesecu nemogoče posaditi dovolj sadik. Žrtev tega birokratskega nesmisla smo tako drevesničarji kot ZGS in SiDG, predvsem pa so žrtev naši gozdovi in njihovi lastniki. Letos bi lahko celo zimo sadili brez večjih ovir, uspeh sadnje pa bi bil v primerjavi s spomladansko dosti večji. Stoletna praksa nam govori, da so zime načeloma dovolj vlažne. Če se sadike posadi jeseni in v začetku zime, je do pomladi zagotovo toliko dežja in vlage, da se sadike primerno ukoreninijo in so pripravljene na nadaljnjo rast. Če sadimo spomladi, sadika najprej porabi ogromno energije in časa za ukoreninjenje, s tem se ji skrajša rastna doba in zimo bo pričakala šibkejša kot tista, ki je bila posajena v jeseni. Na tem področju se že zelo dolgo trudimo, da bi birokraciji to dopovedali, a je brez posluha.«

 PRIDELAVA SADIK NA UP

»Letošnjo pomlad smo v naši drevesnici prodali okoli 200.000 sadik, 30.000 pa jih še čaka v hladilnici na sadnjo v državnih gozdovih in jih je naročil SiDG. Upam, da bodo te sadike prevzeli čim prej, saj se čas za sajenje zaključuje, v hladilnici pa lahko čakajo zgolj do konca maja. Potem bodo samo še za uničenje.

Bi pa ob zaključku sezone izpostavil sadnjo medovitih rastlin. Za čebelarje so bile zanimive predvsem gozdne sadike češenj, javorja, divjih hrušk in jablan ter jerebike.«

Po izkopu naročenih sadik so v drevesnici zaključili tudi letošnjo setev ter pričeli s pikiranjem, strojnim presajanjem sadik na njive, temu pa bo sledila ročna pletev. »Načrtujemo pridelavo okrog milijona sadik, a brez zagotovila, da jih bomo čez dve do leta leta tudi prodali. V drevesnici nas je sedem redno zaposlenih, za večja sezonska dela pa je potrebna dodatna delavna sila. Milijon sadik zavzame površino šestih hektarjev, ki jih je treba opleti, še vedno imamo zelo veliko ročnega dela. Po drevesnih vrstah vzgojimo največ smreke, bukve, javorja, češenj, jelke in črnega bora.«

Sicer pričakujejo, da se jeseni sprostijo sredstva PRP (nacionalna sredstva za ta namen so preskromna) in da jih bo ZGS spet koristil za nabavo sadik, ki jih bo potem razdeljeval lastnikom gozdov. Dolgoročna rešitev slovenskega gozdnega drevesničarstva pa je možna le ob doslednem izvajanju gozdnogospodarskih in gojitvenih načrtov, ki jih pripravlja ZGS, in ob urejenih pogodbenih razmerjih med drevesnicami in največjimi kupci.«