Več kot ves teden pred izidom božične številke Kmečkega glasa sem si razbijal glavo, o čem naj pišem v tem uvodniku. Kar nekajkrat mi je bilo namreč očitano, da pišem samo še o slabih stvareh, da ni nič pozitivnega. Zato sem tuhtal in tuhtal, kako naj bo moje pisanje vendarle enkrat bolj pozitivno. Pa so prišli računi za porabljeno električno energijo v prejšnjem mesecu. In mi je padla tema na oči, tako kot večini mojih znancev. Nimam ne savne, ne jacuzzija, ne električnega avtomobila, ne sončne elektrarne, ne toplotne črpalke, ne električnih radiatorjev, niti električnega štedilnika. Od večjih porabnikov električne energije zgolj bojler in fen. Pa je bil račun za november občutno višji kot za september ali oktober. V velikem gospodinjstvu omrežnina predstavlja 39 % končne cene, v manjšem pa celo 60 in več odstotkov. Menda imamo po mnenju odločevalca sedaj pravičen sistem obračunavanja omrežnine – torej plačevanja najemnine za uporabo električnega omrežja. Morda je pravičen, s tem ko ti sredi zime vzame poleno iz peči, pa zagotovo ni higieničen.

Sredi novembra smo poslušali premierja Roberta Goloba: »Vlada je poskrbela, da bodo cene elektrike enake kot pred uvedbo novega sistema. To smo naredili, da bodo ljudje dobili nižje cene električne energije – dobaviteljem bomo razliko poravnali iz proračuna. Če je kdo pričakoval, da bomo dovolili, da bi se računi za ljudi povečali za 30 %, se moti.« In premierju ter njegovi stranki se je dvignila priljubljenost, nam potrošnikom pa računi za elektriko. Ob tem bodo nas davkoplačevalce te njegove besede stale dodatne milijone evrov. Po premierjevih besedah bo vsak državljan »lahko štiri mesece spremljal, kako nov sistem vpliva na njegov račun. A hkrati bo njegov strošek praktično identičen tistemu, ki ga je imel pred uvedbo novega sistema. Jaz to imenujem prehodno obdobje, da se prepričamo, ali je sistem razumljiv, pravičen in ali prispeva k trajnostnim ciljem.«

Vpliv na naš račun smo porabniki opazili, kaj je s trajnostjo, pa res ne vem – je govora o trajnosti rasti dobičkov špekulantov z električno energijo ali o trajnosti »nategovanja« državljanov. Bolje rečeno – odločevalci se gredo prek zime nek eksperiment, ki je nas državljane pošteno udaril po žepu. Tisti iz več kot 62 tisoč energetsko revnih družin in tistih skoraj 300 tisoč pod pragom revščine pa šklepetaje brskajo po žepih za še zadnje evre iz družinskega proračuna.

Da ob vsem tem ne govorimo o posledicah visokih računov električne energije na kmetijah in v gospodarstvu na splošno. Slovensko gozdno-lesno predelovalno podjetje z okoli 120 zaposlenimi je te dni prejelo račun za električno energijo v znesku dobrih 30.000 evrov (namesto običajnih 10 do 12 tisoč). Ob trenutni veliki krizi v tej panogi in tudi ob tem velikem računu za elektriko so morali začeti z odpuščanjem. Odpustili naj bi 40 zaposlenih. Politika pa nam kvasi o lesu kot strateški surovini in o nacionalnem pomenu energetike. Če bi bila energetika res nacionalnega in ne politikantsko dobičkonosnega pomena, potem bi imeli najcenejšo električno energijo, da bi bilo lahko naše gospodarstvo in kmetijstvo bolj konkurenčno in da bi povprečen državljan bolje živel.

Premier in vlada menda nista imela moči, da bi to obračunavanje preprečila. To bi lahko storil parlament. Po statističnih podatkih 109.000 ljudi v Sloveniji ni na toplem, a to je star podatek. Koliko jih ne bo na toplem v teh božičnih dneh, na silvestrovo, januarja …, o tem poslanci, ministri, sekretarji in drugi s polnimi žepi pač ne razmišljajo oz. si niti predstavljati ne znajo. Blebetajo nam o zelenem prehodu. Za njih standard pomeni električni avto … A gospodje, standard je, da si zdrav, da nisi lačen in da te ne zebe.

In nenehno nam opletajo, da je treba dati večjo pozornost ženskam. Glej ga zlomka, direktorica Agencije za energijo je nepopustljivo vztrajala na novem načinu obračunavanja omrežnine in s tem zagrenila življenje gospodinjam, ki lovijo minute za likanje, pranje, kuhanje … V veliko pomoč pri tem so ji bili gotovo fantje iz elektrodistribucijskih podjetij. V elektroenergetski dejavnosti imajo nadpovprečne plače, višje kot v bančnem sektorju. Mi pa imamo eno od najdražjih električnih energij v EU, ob tem pa nam opletajo s tržnimi razmerami. Da bi lahko govorili o tržnih razmerah, bi potrebovali realni trg.

Problem v naši energetiki ni omrežje, niso elektrarne, ni denar. Največji problem naših energetikov je, kako na legalen način zapraviti naš denar. Pa ka’ ste ja nori, pravijo v Mariboru, medtem pa se v Ljubljani na debati o naslednjih dobičkih zbere pet falotov – se oproščam – pet fantov in eno dekle. V parlamentu pa šovi, farse … Očitno nam do popolnega cirkusa manjka samo še en klovn. Cena tega cirkusa, ki smo ga prisiljeni prenašati, pa leti v nebo.