Sanacija nekdaj pogozdenega in danes pogorelega Mirenskega Krasa

Te dni na Krasu na pobočju nekako med Mirnom in Renčami poteka sanacija požarišča, nastalega v katastrofalnem požaru pred dvema letoma. Ekipi zanesenjakov je v okviru gozdarskega podjetja SGG Tolmin uspelo vzpodbuditi lastnike gozdov, da so se odločili za skupinsko sanacijo požarišča na skupni površini okrog 300 hektarjev. S strojno sečnjo odstranjujejo obžgana drevesa, les pa vozijo na deponijo, kjer ga zmeljejo v sekance. Po končanem spravilu poškodovanega lesa si bodo lastniki gozdnih zemljišč izkupiček od prodanih sekancev razdelili v razmerju, v kakršnem so njihove gozdne površine na požarišču.

Marsikateremu lastniku pogorelih kraških gozdov bo ta sanacija dala pravzaprav prvi zaslužek, odkar je bil Kras pogozden. Kraških gozdov namreč nikakor ne moremo primerjati z nasproti ležečimi (preko Vipavske doline) Trnovskimi gozdovi ali celo s kočevskimi, Pokljuko, Pohorjem … In tudi o kakšni posebni gospodarski škodi v primeru požara niti ne moremo govoriti. Kar je sicer protislovno, a žal resnično. Požari so povzročili predvsem ekološko in ‘socialno’ škodo. Da bi to bolje razumeli, ne bo odveč razmišljanje znanstvene sodelavke Inštituta za novejšo zgodovino dr. Mete Remec v člankuČrni bor kot črna kuga: odnos lokalnega prebivalstva do pogozdovanja s črnim borom na Krasu v 19. in 20. stoletju.»Kras in črni bor sta v zavesti Slovencev neločljivo povezana. Kosovelove podobe temnih borov, ki kljubujejo silni burji in rastejo z odporom sredi sovražnega okolja, so postale simbol upornih in trdnih Kraševcev, ki so se znali obdržati sredi nemogočih naravnih, gospodarskih in zgodovinskih razmer. Črni bor, ki je postal simbol in del skupinskega imaginarija, pa na Krasu ni bil prisoten od nekdaj. Za domačine je bil vsaj na začetku nezaželen tujec, ki je zasedel njihove pašnike, odtegoval kruh ter prinašal predvsem delo in le malo bornega dobička.«

Pogozdovanje Krasa je veljalo za prvi uspeli eksperiment te vrste v evropskem merilu, kot pravi Remčeva: »Gozdarji iz cele Evrope so ga opazovali, analizirali in nato prenašali še v druga okolja. Do današnjih dni se je obdržalo mnenje, da gre za zgodbo o uspehu v širšem, ne zgolj slovenskem okviru. Pogozdovanje v imenu obnavljanja gozdnatega krasa je bilo v skladu z idejo napredka gozdarske stroke 19. in 20. stoletja in v popolnem nasprotju s tradicijo lokalnega prebivalstva. V sporu med »pastirji in gozdarji« so zmagali slednji, saj jih je podpiral celoten administrativni aparat, ki je želel prenoviti način upravljanja gozdov in je v ekstenzivnem kmetijstvu videl coklo napredka.«

POGLEJTE KRATEK VIDEO PRISPEVEK O DELU NA PRIZORIŠČU.

ZAČETEK SANACIJE POŽARIŠČA

Sanacija v uvodu omenjenega požarišča je v Sloveniji vsekakor eden redkih primerov ko je uspelo lastnike združiti v skupno gospodarsko akcijo. Aleksander Dekleva iz podjetja Gozdarstvo Žagar je povedal, da je bilo najprej potrebno poiskat lastnike, jih prepričati o smiselnosti početja in jih organizirati. Poleg iskanja lastnikov in pridobitve njihovega soglasja nam je Aleksander povedal:  »O morebitni skupinski sanaciji smo razmišljali kmalu po požaru. Po združitvi lastnikov je bilo najprej potrebno poiskati zanesljivega partnerja in izvajalca del. Pričeli smo z  manjšimi izvajalci nato pa smo se dogovorili z večjim podjetjem SGG in njihovim direktorjem Simonom Kovšco. Pred pričetkom je bil potreben ogled požarišča in ocena stanja. Sledil je sečno spravilni načrt, nato pa iskanje soglasij lastnikov in solastnikov, odločb Zavoda za gozdove.  Lastniki gozdov so se zaradi razdrobljenost parcel in terenskih razmer zavedali, da je sanacija možna le na tak skupinski način. Kontaktirali smo preko 300 lastnikov in solastnikov gozdnih parcel. Praktično do vsakega je bilo potrebno priti tudi osebno, se pri tem prilagajati njegovemu času, pri marsikom je bilo potrebno priti tudi večkrat,…«

Lastniki požganih gozdov na Krasu se zavedajo, da je sanacija tako velikega požarišča možna le na skupinski način.

Simon Kovšca, Aleksander Dekleva, Miha Božič in Jan Dekleva

POMEMBEN JE EKONOMSKI VIDIK

»Ob pregledu terena sem se vprašal kaj smo na Krasu naredili s tem borom«, nam je še povedal Aleksander in dodal: »Pred stoletjem in več smo tu imeli avtohtone kraške listavce in pašnike. Nato se je začelo pogozdovanje, najprej neuspešno s hrastom in kasneje uspešno proti koncu 19. stoletja z borom. Zdaj so sestoji  bora zgoreli in kaj imamo sedaj. Slabše kot pašnik. Zgorelo je vse, tudi tistih nekaj centimetrov prsti. Nekoč je drobnica popasla vse in Kras je bil na izpostavljenih legah ob burji in eroziji gol. Zatem smo imeli 150 letno zgodbo o uspehu pogozdovanja z borom. In zdaj smo na točki kot pred 150 leti ali slabše. A kaj bo za na prej? V tem trenutku je najpomembneje, da pogorišče čim prej pospravimo. Ožgani bori bi morda stali še nekaj let, potem pa bi se vse skupaj začelo rušiti samo vase. Iz ekonomskega vidika in v smislu pogozdovanja je sedaj zadnji čas, da še nekaj storimo. Ožgana drevesa propadajo in izgubljajo vrednost.«

Ekonomski vidik je pri zasebnih lastnikih izjemnega pomena. Če ti nekaj doprinese, se boš strinjal, če ti ne doprinese, se ne boš strinjal.

POTEK SANACIJE

Delovodja Miha Božič iz SGG Tolmin, ki koordinira dela sanacije na 300-hektarskem pogorišču, pred tem pa je vodil tudi dela pri sanaciji pogorišča na Cerju, je povedal: »Trenutno je posekano okoli 200 hektarjev površine pogorelega gozda. Gre za zelo težaven kraški teren, ki je strm in meliščnat, zato od strojnikov, ki upravljajo stroje za sečnjo, terja izjemno pozornost in previdnost. Dve leti po požaru pa je teren tudi že tako zaraščen z robidovjem, da težko ločiš, kakšna so dejanska tla pod tem zelenim pokrovom. Površine so za človeka praktično neprehodne in lahko celo nevarne. Zato je strojna sečnja tu edini možni in ekonomsko upravičen način sanacije.«

Miha Božič, ki nima večletnih izkušenj le s sanacijami, temveč tudi z obnovami požarišč, nam je v zvezi s tem še povedal: »Kras je za kakršno koli obnovo gozdov izjemno težaven. Ob tem pa imamo problem še z divjadjo. Ko sem vodil ekipo, ki je lani sadila na državni parceli, smo zjutraj na delovišču najprej pregnali trop jelenjadi, ki se je gostil s sadikami, posajenimi prejšnjega dne. Ko smo delali obžetev pod spomenikom na Cerju, kjer je gorelo že pred štirimi leti in pred dvema ponovno, smo vse sadike zaščitili z ustreznimi preparati proti divjadi. Pa smo vseeno naslednji dan pred začetkom dela videvali trope košut. Rešitev je le v ustreznem ograjevanju parcel, kar pa ni majhen strošek. Zaenkrat je na tem območju tako varovana le ena parcela, ki je v državni lasti. Celotnega pogorišča, na katerem bi opravili obnovo s sadnjo ali setvijo, enostavno ne moreš ograditi.«

Z OPTIMIZMOM V PRIHODNOST

Direktor SGG Tolmin Simon Kovšca pa nam je o samem podjetju, ki izvaja sanacijo pogorišč na Krasu povedal: »Usposobljeni smo za sečnjo v najrazličnejših terenskih pogojih, za sanacije poškodovanega in podrtega drevja po naravnih ujmah in tudi za obžagovanje ter odstranjevanje drevja v mestih in pod daljnovodi. Izvajamo vse vrste spravila lesa iz gozda do kamionske ceste. Še posebej smo usposobljeni za delo z žičnicami na težko dostopnih terenih. Danes je v družbi 120 zaposlenih in smo opremljeni s tremi garniturami (harveseter in forwarder) za strojno sečnjo, šestimi žičnicami, desetimi gozdarskimi traktorji in 22 kamioni. Poleg gozdarske dejavnosti imamo tudi odkup vseh vrst gozdnih lesnih sortimentov na kamionski cesti ali na panju, izvajamo pa tudi gradnjo gozdnih vlak in cest. Ob tem imamo na našem novem sedežu družbe v Ajdovščini še primarno predelavo lesa s kapaciteto 35.000 m3. Kljub temu, da zaradi vse hitrejšega razvoja družbe v ospredje vstopajo prvinske – okoljetvorne vloge gozdov kot vir čiste vode in zraka, ohranjanja tal, ekološkega ravnovesja,… pa bo v prihodnosti tudi proizvodna vloga gozdov pomembna. Le ustrezno gospodarjenje z gozdovi je namreč pogoj, da ti opravljajo tudi ostale funkcije v pravi meri in ravnovesju. Zato v naš družbi, kljub takšnim in drugačnim krizam v bližnjem ali širšem okolju (tudi ekonomskem) z optimizmom gledamo v prihodnost.«

JE REŠITEV ZA POGORELI KRAS?

Ko se na terenu srečuješ z lastniki gozdov, gozdarji, gozdnimi delavci, starejšimi prebivalci …, nekako pod črto ugotoviš, da rešitve pravzaprav ni oziroma je zelo draga. Da je pravzaprav bolje pustiti tako, kot je, pa kar bo zraslo, bo zraslo. Na teh območjih lahko sadiš, seješ ročno ali z droni, zadevo opazuješ s sateliti in ne vem, kaj še. A če ne boš sadik v zgodnji fazi ustrezno zaščitil pred divjadjo, pred izsušitvijo, če ne boš nekaj let opravljal obžetev vsaj enkrat ali celo dvakrat letno, potem s pogozditvijo ne bo nič. Pri setvi, ročni ali z droni, pa je situacija še težja – komaj vznikle rastlinice bo zadušilo robidovje in razno ščavje ter trave. Morda je rešitev ponovna sadnja bora in ‘obžetev’ s kozami. Ali pa morda pogoreli Kras prepustiti naravi, ki bo v stoletju verjetno opravila svoje – najprej z robidovjem in tujerodno akacijo … Na tem suhem Krasu tudi akaciji po nekaj letih ali desetletju bujne rasti zmanjka vode in se prične sušiti. Umetna obnova s sadnjo ali setvijo v današnjih časih in na takšnem terenu pa je zelo draga. Največji strošek sta gotovo zaščita sadik ali sejancev pred izsušitvijo in divjadjo ter nekajletna strokovna obžetev. Še večji problem pa je, kdo bi (tudi ob morebitnem dobrem plačilu) pravzaprav vse to delo opravil. Glede na vse to bo pogoreli Kras najbrž prepuščen samemu sebi in naravi. In verjetno bo tako zapuščen gorel še mnogokrat.

Mogoče bi bilo dobro spomniti se tistega zgodovinskega spora med »pastirji in gozdarji« ter tokrat vse obrniti v korist »pastirjev«. Še posebej ob dejstvu, da so pred pogozdovanjem Kraševci stoletja dolgo uspeli trajnostno gospodariti s Krasom in pri tem ohraniti vitalno naravno okolje. Od tega so bili nenazadnje stoletja življenjsko odvisni. Morda sta rešitev ‘koza’ in bor. Bor bi pašnike varoval pred burjo, koza pa bor pred požari.

Ker je zgodovinski spomin vedno na strani nekdanjih zmagovalcev, pa se lahko tudi vprašamo: Ali je podoba idealizirane neokrnjene gozdne pokrajine na Krasu, po kateri so hrepeneli gozdarji od konca 19. stoletja pa vse do danes in ki naj bi jo strokovno ponovno obudili, v resnici obstajala? Morda imajo danes Kraševci edinstveno zgodovinsko priliko, saj današnja družba kmeta vidi le še v ekstenzivnem kmetijstvu?