Razlogi za obnovo gozda s sadnjo sadik gozdnega drevja so predvsem motnje pri naravni obnovi gozda, odsotnost možnosti za naravno nasemenitev gozdnega drevja, nevarnost razvoja erozijskih procesov na odprtih gozdnih površinah ali želja po spremembi obstoječe, rastišču neustrezne drevesne sestave gozda.

Kot nam je povedal Jože Mori iz Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) obnova gozdov v letošnjem spomladanskem obdobju poteka po načrtovanem programu, pri čemer je v ospredju obnova v naravnih ujmah poškodovanih gozdov, tako po naravni poti (s pomočjo ukrepov nege gozda), kot s sadnjo sadik gozdnega drevja. »V letošnjem spomladanskem obdobju je poudarek pri izvedbi gozdnogojitvenih del v gozdovih na obnovi zaradi žledoloma, napada podlubnikov in vetrolomov poškodovanih gozdov,« pravi Mori in dodaja: »Po podatkih načrtov sanacije v naravnih ujmah poškodovanih gozdov, znaša celotna površina gozdnih površin, ki so bile potrebne obnove 37.000 ha, od tega je bila po načrtih obnova s sadnjo sadik predvidena na 2.200 ha poškodovanih gozdov. Zaradi nadaljevanja napadov podlubnikov se bo ta površina v prihodnje še povečevala. Do konca leta 2019 je bilo s sadnjo sadik gozdnega drevja obnovljenih že 1.142 ha, v letošnji pomladi jih bo predvidoma obnovljenih še dodatnih 397 ha. Po analizi poteka spomladanske sadnje, izvedeni 4. maja ta teče nemoteno kljub omejitvam zaradi epidemije koronavirusa (COVID-19). Spomladanska sadnja je že zaključena na 375 ha površin, kar predstavlja 94 % načrtovane sadnje. Posajenih je že preko 1.000.000 sadik. Predvideno je, da bo sadnja v celoti zaključena do 15. 5. 2020. Za obnovo s sadnjo v poškodovanih gozdovih je v spomladanskem času leta 2020 sicer predvidenih skupno 1.130.000 sadik (54 % iglavcev, 46 % listavcev), od tega 580.000 sadik za sadnjo v državnih gozdovih. V slovenskih drevesnicah vzgajajo sadike več kot 20 gozdnih drevesnih vrst. Največ je sadik tistih drevesnih vrst, ki so v gozdovih najpogostejše – bukev, hrast, smreka, jelka, javorji, divja češnja, in macesen, v manjših količinah pa tudi različni bori, jelša, beli gaber, pravi kostanj, jesen, brest, lipa, lesnika, divja hruška, brek in jerebika.«

Gozdne drevesnice nujno potrebujejo hladilnice

V zadnjih letih se spomladi pogosto srečujemo z menjavanjem zgodnjih toplih obdobij, ki povzročijo prezgodnji začetek vegetacije, tej pa sledijo nekajdnevne močne ohladitve, ki povzročajo škode v sadovnjakih, vinogradih, ipd. Za prihodnost napovedujejo meteorologi še večjo pogostost teh pojavov, zato se je nanje potrebno ustrezno pripraviti. S težavami pri vzgoji kvalitetnih gozdnih sadik za sadnjo v slovenskih gozdovih, se zaradi prezgodnjega pričetka vegetacije srečujejo tudi gozdne drevesnice. Tu se srečamo z dvema problemoma pravi Jernej Margon, direktor Drevesnice Štivan in dodaja: »Prvič se gozdne drevesnice srečujemo z velikimi težavami pri oddaji sadik. Ko se v drevesnicah kažejo prvi znaki pričetka vegetacije je zadnji čas za izkop gozdnih sadik. V tem času pa na območjih kamor bodo šle sadike še ni pogojev za sadnjo (sneg, zmrznjena tla, površine še niso pripravljene). Sadnjo lahko onemogoči tudi daljše deževno obdobje, ko sadike že odganjajo, sadnje pa ni mogoče izvesti. Lahko pa povzročajo težave tudi daljša sušna obdobja, ko je predvsem na plitvejših, bolj suhih gozdnih tleh uspeh, kljub skrbnemu delu, kar pičel. Do neke mere so te težave rešljive, če se pravočasno dostavi sadike na teren in jih na senčnem, vlažnem mestu na globokih tleh zagrebe v zasip, kjer počakajo na primeren čas za sadnjo. Čas za tako shranjene sadike pa je spet omejen, ker lahko pričnejo z odganjanjem, če je preveč vlage pa lahko začnejo sadike tudi plesneti, v primeru daljše suše jih je potrebno tudi zalivati, kar pa je, če je sploh možno, povezano z dodatnimi stroški. Vse to vpliva na uspeh sadnje.

Večino gozdnih sadik drevesnice vzgajamo tako, da leto ali dve rastejo v semenišču (semenke), nato pa se presadijo (prepikirajo) na novo površino, kjer rastejo še leto ali dve (presajenke), da dobro razvijejo koreninski sistem in krošnjo, da so primerne za presajanje v gozdove.

Ko se zaradi toplega obdobja začno odpirati popki je zadnji čas za presajanje. Če se presajajo sadike, ki so že začele nov vegetacijski ciklus, je uspeh vprašljiv, kvaliteta takih sadik pa bo slabša. V drevesnicah lahko zadržimo za določen čas napredovanje začetka vegetacije, če skopane sadike iz semenišča začasno shranimo v hladen, senčen in vlažen prostor in tako vsaj do neke mere potem opravimo pikiranje v primernih vremenskih razmerah. To pa je le začasna, bolj kratkoročna kot dolgoročna rešitev. Tako pa ni mogoče shranjevati sadik namenjenih obnovi s sadnjo, te je potrebno čimprej odpremiti na teren in tam zagrebsti in nato posaditi. Racionalna in dolgoročna rešitev za vzgojo kakovostnih gozdnih sadik je izgradnja hladilnice, kjer se gozdne sadike ob stalni vlagi 90 % in temperaturi 4 ºC lahko ohranijo daljši čas. Tu ostajajo sadike sveže in lahko počakajo na primeren čas za sadnjo, ali pa za presajanje v drevesnici. S pomočjo hladilnic tako vzgojimo bolj kakovostne sadike in hkrati omogočimo izvajanja sadnje ob ustreznem času, s čimer dosežemo boljše rezultate pri sadnji. Prav s tem namenom smo pri nas šli v investicijo izgradnje moderne hladilnice, ki smo jo zaključili preteklo zimo.«

Še na nekaj bi veljalo opozoriti. Za iglavce je pomlad praviloma najprimernejši čas za sadnjo, za listavce in macesen pa je primeren čas po koncu vegetacijske dobe. Jesenska sadnja pa je primernejša tudi za iglavce na območjih kjer nastopajo zgodnje suše. Sadnja v teh časovnih terminih daje najboljše rezultate. Nobene birokratske ovire (financiranje, obračuni) ne smejo teh strokovnih načel onemogočati, saj pomenijo zapravljanje energije za neuspešno sadnjo ob nepravem času in nepotrebno trošenje denarja, ki ga za vlaganje v gozdove že tako močno primanjkuje.

Uspešnost obnove gozda

Sadike gozdnega drevja na podlagi gozdnogojitvenega načrta in letnega programa gozdnogojitvenih del lastnikom gozdov priskrbi ZGS. Obnova gozda je sofinancirana iz sredstev proračuna Republike Slovenije, iz sredstev Programa Razvoja podeželja 2014–2020 in iz sredstev Gozdnega sklada. V celoti se financirajo sadike in material za njihovo zaščito, sofinancirata pa se tudi delo pri sadnji in zaščiti sadik. Lastnik gozda se o obsegu in načinu obnove gozda s sadnjo dogovori s pristojnim revirnim gozdarjem, sadike pa po dobavi iz drevesnice prevzame na krajevni enoti ZGS. Kot pravi Andrej Breznikar iz ZGS pa je uspešnost obnove gozda s sadnjo, poleg kakovosti sadik, v veliki meri odvisna od ravnanja z njimi, od izkopa v drevesnici do posaditve v gozd. Neustrezno ravnanje s sadikami povzroča izsušitev in sušni stres pri sadikah, gnitje korenin, napad škodljivcev, plesni in bolezni in s tem zmanjšanje vitalnosti sadik in uspeha sadnje. Pomemben je tudi izvor sadik gozdnega drevja. Vse sadike, namenjene obnovi gozdov v Sloveniji, so vzgojene iz semena nabranega v odobrenih in registriranih semenskih objektih v Sloveniji, in vzgojene pod nadzorom v gozdnih drevesnicah. Vzgoja sadik gozdnega drevja poteka ločeno glede na drevesno vrsto, kategorijo reprodukcijskega materiala, izvor semena, leto obroda semena in vzgojno obliko. Vsaka partija semenskega materiala ima svoje glavno spričevalo o istovetnosti, ki ga izda Gozdarski inštitut Slovenije (GIS). Proizvodnjo sadik nadzorujejo ZGS, GIS, gozdarska in fitosanitarna inšpekcija. Zaradi sprememb podnebja, ujm in napadov škodljivcev lahko prihodnji gozdni sestoj preživi le, če je mladje genetsko pestro, torej če izvira iz velikega števila starševskih dreves, če je bilo seme nabrano ob množičnem obrodu semena v gozdovih in če naravno mladje bogatimo s strokovno načrtovano dopolnilno sadnjo. Na ZGS v okviru projekta LIFEGENMON razvijajo sistem za spremljanje in ohranjanje genetske pestrosti dreves v gozdovih.

Andrej Breznikar tudi svetuje

»Sadnja se mora izvesti takoj oz. najkasneje v 10 dneh po dobavi (rok se določi z odločbo ZGS). Kratkotrajno shranjevanje sadik na delovišču je možno v zasipu ali pod metalizirano odbojno folijo ali zaščitno ponjavo v senci. V zasipu je treba šope sadik razvezati, po koreninah pa razprostreti vlažno zemljo (ne kompost). Pri večjem številu sadik izkopljemo jarke strojno. Z zalivanjem se vzdržuje stalna vlažnost zemlje v zasipu. Sadik ne smemo namakati ali zalivati po koreninah.«

OKVIR prav tu:

Sadik ne shranjujemo v PVC-vrečah ali pod PVC-folijo, zaradi katere se sadike pregrejejo in s tem uničijo! 

»Na površini za sadnjo morajo biti sečni ostanki odstranjeni ali zloženi v vrste. Po potrebi se odstranijo tudi zeli, grmovnice in drugo rastje, razen v primeru, ko lahko z njimi ublažimo sončno pripeko, sušo, pozebo ipd. in tako zaščitimo sadike. Pred sajenjem je koreninski pletež sadik priporočljivo pomočiti v blatno brozgo. Sadilna jamica naj bo primerno široka in dovolj globoka, da lahko v njej razprostremo korenine. Pri izkopu sadilne jamice ločimo zgornjo humusno plast od spodnje rodovitne prsti. Sadiko moramo posaditi tako globoko, kot je bila v drevesnici. Pri sajenju kontejnerskih sadik s sadilnikom le-tega potisnemo do konca (motike) in zavrtimo minimalno 180° v levo in desno. Sajenje s krampom je dovoljeno le na kraških terenih. Nikoli ne sadimo na zapleveljene površine. V primeru obeleževanja sadik s količki pazimo, da s količki ne poškodujemo korenin. Na dno sadilne jamice nasujemo humusno plast prsti. Močno prepleteno koreninsko grudo sadik rahlo razrahljamo. Korenine sadik najprej zasipamo s temnejšo prstjo, potem s svetlejšo in narahlo tlačimo z rokami. Ob koreninah ne sme biti praznih prostorov. Na koncu prst rahlo potlačimo z nogo. Tla okrog sadike zastremo s suhim listjem in travo, ki zadržujeta vlago.«

Sanacija posledic prenamnožitve podlubnikov na območju ZGS OE Bled (fotografija: ZGS)