Te dni je po dobrih 25 letih izšla nova knjiga Kmečkega glasa na temo gozdarstva, posebej nege in gojenja gozdov. Avtor knjige Naš gozd – Skrbno gospodarjenje in nega je magister gozdarskih znanosti Franc Perko. V uvodu so podana ekološka spoznanja za razumevanje nastanka in razvoja gozdov, za tem pa so predstavljeni različni sistemi gospodarjenja in predvideni ukrepi nege ter obnove.

»Knjiga je napisana na osnovi neugodnega stanja, v katerem so današnji gozdovi. Neugodno stanje je predvsem v tem, da se z gozdovi ne gospodari več načrtno. Kljub temu da ZGS pripravlja letne in desetletne načrte, se žal piše nekaj, izvaja pa nekaj drugega. Na žalost tudi v delu državnih gozdov, in ne le v zasebnih. Ne gre zgolj za obnovo, gre tudi za nego in varstvo gozdov, za usklajevanje odnosov med rastlinami in rastlinojedo divjadjo … Kup stvari smo nekako čudno zapeljali,« pravi Perko.

Več o knjigi izveste s klikom na naslovnico.

KRIZE REŠUJEJO GOZDOVI

»Ena od stvari, ki me moti, je recimo to, da ko pogledaš nek načrt, je praktično polovica vsebine namenjena lovni divjadi, pri tem pa pozabljamo na gozd, ki daje les. Ne gre pozabiti, da je pravzaprav les rešil Slovenijo po drugi svetovni vojni, bile so planske sečnje in obvezna oddaja, da se je reševalo državo. “Davek” temu so plačali lastniki gozdov, ker je bila obvezna prodaja lesa prek gozdnih gospodarstev. Pri tem pa danes pozabljamo, zakaj je bila obvezna prodaja prek GG-jev. Delno zato, da se je zbiral denar za vlaganje v gozdove, v veliki meri pa zato, ker so bile na območju posameznega GG-ja neke zaključene lesno bilančne enote. Na ta način se je podpirala in razvijala lesnopredelovalna industrija, ki smo jo po osamosvojitvi uspeli uničiti. Danes jo poskušamo oživeti, da bi izkoristili edino naravno bogastvo, ki ga imamo – les. A iz leta v leto vse manj vlagamo v gozdove, ki le ob polno izkoriščenem rastiščnem potencialu lahko optimalno opravljajo svojo proizvodno, ekološko in socialno vlogo. Prav les je marsikdaj rešil lastnika gozda, še posebej kmeta, ki je gozd imel za svojo banko. Če se ozremo v preteklost, je vse gospodarske krize, življenjske krize, pijačo, poroke … moral plačati gozd. Danes gospodarsko funkcijo gozdov vse bolj zanemarjamo in vse večji pomen dajemo drugim funkcijam. A to ni rešitev – gozdovi morajo dajati les.«

DOBRO JE, ČE LASTNIK GOZDA O NJEM TUDI KAJ VE

»Zagotovo bo prišel čas, ko bodo imeli večji lastniki večjo samostojnost pri gospodarjenju z gozdovi, s tem pa bodo potrebovali tudi nova znanja. A tudi danes je dobro, če lastnik ob srečanju z revirnim gozdarjem o gozdu nekaj ve, da se lažje pogaja in dogovarja z njim. Gospodarjenje z gozdovi je dolgoročno, da se z obnovo in nego skozi vse faze rasti “pridela” kakovosten les in je od gozda tudi neka gospodarska korist. Ni treba, da seka vsako leto, če lastniku pride prav sekanje na 10, 15 let, in to za gozd ne bo pomenilo nobene katastrofe. Lahko pa se v gozd poseže tudi že prej in močneje, če ima lastnik takšne potrebe. To je torej manevrski čas, ki bi ga morali v večji meri upoštevati. Nikakor pa se ne sme zgoditi, da opraviš 100-odstotno sečnjo, obnove pa izvedeš komaj 20 %. V gozdu mora biti vse v nekem sorazmerju. In prav zato je dobrodošlo, če lastniki gozdov o gozdovih vedo čim več.«

Ob razdrobljenosti gozdne posesti in lastništva bi morali razmišljati o neki obliki skupnega gospodarjenja. Tisti lastniki, ki že imajo ustrezno gozdarsko opremo in znanje, bi na ta način tudi lahko prišli do dodatnega zaslužka oz. do novih delovnih mest. Pozitiven ekonomski učinek bi bil tako za lastnike gozdov kot za tiste, ki bi v teh gozdovih delali.

»Od lastnikov gozdov slišim, da od 10-letnih načrtov, ki jih pripravlja Zavod za gozdove Slovenije, pravzaprav nimajo nobene koristi. Sicer so v načrtih podani in načrtovani vsi ukrepi, a že malo večji lastnik z 10 hektarji bi pravzaprav moral imeti svoj gozdnogojitveni načrt – podatke o stanju in kako s temi gozdovi gospodariti. Tisti s 100, 200 in več hektarji gozdov pa bi morali imeti nek poenostavljen gozdnogospodarski načrt. Tudi če to predstavlja nek strošek, bi se pri ustreznem gospodarjenju zagotovo obrestovalo. Vsemu temu je ta knjiga pravzaprav namenjena.«

ČE GOZD PROIZVAJA LES, POTEM OPRAVLJA TUDI VSE OSTALE FUNKCIJE

»Če smo dopustili, da se nam je zmanjšala pridelava hrane, me ne čudi, da z gozdovi ravnamo še mnogo slabše kot s kmetijsko zemljo in kmetijstvom. Da bi izkoristili potencial lesa, bi poleg razvite obrti potrebovali tudi ustrezno industrijo. Naša žagarska industrija je preveč razdrobljena in ne more konkurirat recimo Avstrijcem, nimamo pohištvene industrije … Pravzaprav skoraj ni izdelka, ki bi ga izdelali do konca. Naša predelava lesa se praktično konča pri polizdelku za tujo pohištveno, gradbeno – lesene hiše na primer – in drugo industrijo. Osnovno vodilo države bi moralo biti, da se les v čim večji meri predela doma. Pri tem se moramo zavedati, da je obdobje plastike skorajda že za nami in da bo v prihodnje treba marsikaj ponovno tako kot nekdaj izdelati iz lesa.

Knjiga je namenjena temu, da lastniki spoznajo, da je gozd pomemben tudi za proizvodnjo lesa in da gozd s tem opravlja tudi vse ostale funkcije: ekološke, socialne, varovalne … Predvsem pa, da je treba v gozd zaradi dolgoročnosti, zaradi zanamcev, tudi kaj vložiti. Prav bi bilo, da bi se tega zavedala tudi država in bi stabilno financirala tiste obveze v gozdarstvu, ki jih pravzaprav ima, in v takšnem obsegu, da se izvedejo vsa dela, ki jih Zavod za gozdove načrtuje in določa v svojih letnih in desetletnih načrtih.«

Franc Perko – črno-bela fotografija po njegovi želji, najbrž kot simbol preteklega gospodarjenja z gozdovi in kot prispodoba za neugodno stanje v današnjih gozdovih.

NE SPREGLEJTE NOVE KNJIGE NAŠ GOZD Skrbno gospodarjenje in nega. Polistate in naročite jo s klikom na pasico.