Zgornji naslov sem si izposodil od Janeza Evangelista Kreka, slovenskega politika, krščanskega socialista, pisatelja, teologa in časnikarja. Napisal je okoli 6000 člankov, knjigo Črne bukve kmečkega stanu (1895) in okoli 600 strani obsegajoče delo Socializem (1901). Ob Kreku pa se lahko spomnimo še na dr. Josipa Vošnjaka, slovenskega politika, zdravnika in pisatelja, ki je tako kot Krek, a pred njim, imel posluh za gospodarske probleme in se veliko posvečal kmečki agrarni problematiki. Zavzemal se je za ustanovitev posojilnic (zadružnice), ki bi pomagale rešiti hude socialne probleme kmetov. Spomnimo se tudi, da je bila leta 1898 ustanovljena Gospodarska zveza, ki je postala eden od temeljev zadružništva na Kranjskem. V to zvezo so bile včlanjene posojilnice, iz svojega osrednjega blagovnega skladišča pa je dobavljala razno blago tudi gospodarskim zadrugam in posameznim trgovcem ter obrtnikom. Leta 1903 se je razdelila na dva dela, in sicer v Zadružno zvezo, ki je imela nalogo združevati vse zadruge in revidirati njihovo poslovanje. Drugi del pa se je preoblikoval v novo Gospodarsko zvezo, nekakšno osrednjo zadrugo za nakup in prodajo.

In čemu vse to? Zemljiška odveza je kmetom v last prinesla zemljo, a namesto nekdanjih dajatev v pridelkih jim je prinesla »odplačilo« v last pridobljene posesti ter nove davščine v denarju. To je povzročilo hudo zadolževanje kmetov. Vošnjak in Krek sta bila enotnega mnenja, da so »državni davki na Slovenskem mnogo višji kot v bogatejših in rodovitnejših nemških predelih države«. Oba sta se ob teži davčnih bremen zavzemala za njihovo prerazporeditev. In oba sta vzroke krize kmetijstva videla v prodiranju tržnega gospodarjenja na vas. Ob tem sta tudi opozarjala na škodljivost drobitve kmetij in menila, da mora država ustrezno ukrepati – kljub prepričanju o nedotakljivosti privatne lastnine. Drobitev kmetij je dosegla tak obseg, da je že ogrožala državne interese. Razloge za to pripisujeta liberalizmu, »ki je zanesel neomejeno svobodo tudi na kmete«.

In 100 let kasneje?

Na svetu se rišejo nove meje. Evropa pa ima tri prioritete – vojska, gospodarstvo in hrana. A evropska »jara« politika in politiki so kot jara gospoda Janka Kersnika. Bruseljska omahljivka ne ve, kaj bi sama s sabo in še manj, kaj s kmetijstvom. No, v Ljubljani pa imamo dolžnika volivcem, ki se mu pridružujejo kleptokrati. Naša državna podjetja kujejo dobičke, v današnji kleptokraciji pa niti ne vemo, kdo vse se nanje prilepi.Ob tem imamo zakonodajo brez glave in repa – vmes pa sama čreva, ki jih nihče ne opere, kvečjemu jih še nasvinja. In če je bil v Krekovih časih za prekomerno zadolženost kmetstva kriv liberalizem, pa današnjega že vsaj tri desetletja duši neoliberalizem, kateremu delo ni več vrednota. In če je bila zemlja kot osnovno kmetovo sredstvo po zemljiški odvezi hudo cenjena – nenazadnje jo je bilo treba odplačati, danes kmetijska zemlja žal ne predstavlja vrednote. Ceni jo zgolj kmet, ki mora vsak nov ar površine vse dražje plačati, če želi povečevati posest. Sicer pa današnji neoliberalni družbi domače kmetijstvo ni prioriteta. A kako potem do hrane, tretje evropske prioritete. In katere slovenske prioritete?

Skrajno neoliberalni odnos do kmeta in kmetstva kaže tudi nedavna neumnost nekega predstavnika kmetijskega ministrstva, ki je izustil: »Malih kmetov ne rabimo in je čisto v redu, da kmetije ugašajo.« Na drugi strani je prejšnji teden Vlada RS menda naredila zelo pomemben korak k večji prehranski varnosti in stabilnosti agroživilskega sektorja – družba Farme Ihan KPM je bila uvrščena med strateške naložbe države. Gre za sistem z dobrih šest milijonov evrov bilančne izgube in več kot 200.000 evrov izgube v letu 2023. Nihče se ob tem noče zavedati, da je v kriznih časih prehranska varnost dejansko odvisna zgolj in samo od malih in srednjih pridelovalcev hrane – tisti veliki bodo pobrali šila in kopita, državni pa ne bodo vedeli, kje se jih drži glava.

Danes ima slovenski kmet zelo podobne probleme kot pred dobrim stoletjem. Koliko je kmetijstvo zadolženo, koliko so še posebej zadolženi mladi kmetje? Vsega tega nihče niti ne ugiba, najbrž tudi ne zanima. Žal tudi med kmeti – ob pljusku individualizma in neoliberalizma na podeželje – ni ustrezne panožne enotnosti. Za nameček doslej še nikomur ni uspelo definirati pojma »aktivni kmet«. Po novem naj bi namesto tega imeli štiri kategorije kmetov. Zakaj? Da bo lažje posamezno kategorijo zavreti ali podpreti? Se bomo vrnili v čas agrokombinatov? Kaj pa zadružništvo? Žal ob vseh družbenih anomalijah kmetje že 30 let ne izražajo kakšne posebne volje po zadružništvu. Le zakaj ne? Pa bi se glede na situacijo morali zavedati na las podobnih vzrokov, zaradi katerih sta nekoč ukrepala Vošnjak in Krek. Pust je mimo – vprašati se je treba, ali bo postni čas res trajal samo od pepelnice do velikonočnih praznikov. In vprašajmo se, doklej bo kmet obravnavan kot pustna »baba, ki nosi deda«. Do kdaj bo kmet še pristajal na to, da dejansko nosi sam sebe? In če bi se na pepelnico kdo dal posuti s pepelom in si nato nalil še nekaj čistega vina, bi moral spoznati, da: »Gorje kmečkemu stanu, ako ni vezan.«