Vse manj nege gozdov, vse pogostejše naravne ujme, izbruhi škodljivcev in bolezni dreves, odsotnost ustreznega sodelovanja in povezovanja lastnikov gozdov pri upravljanju (tudi gospodarjenju) z gozdovi ter v mnogih primerih napačno tolmačeno sonaravno gospodarjenje z gozdovi so razlogi, da imamo vse starejše in vse bolj poškodovane gozdove. V okviru sejemske prireditve v Gornji Radgoni sta Zveza lastnikov gozdov Slovenije (ZLGS) in Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije pripravili okroglo mizo »Kakšen gozd bomo predali naslednjim generacijam?«. Predstavljene so bile težave z divjadjo in pomlajevanjem gozda v povezavi z osnutki desetletnih gozdnogospodarskih (GGN) in lovsko upravljavskih načrtov (LUN).

Franc Miklavčič iz ZLGS je izpostavil, da je za ustrezen »pridelek« v gozdu potrebno delo treh do štirih generacij oz. 100 do 150 let. Storjene napake so težko popravljive in zahtevajo veliko časa. »V zapisih izpred 100 let najdemo podatek, da je največ škode kmetom povzročal zajec. Ne srnjad, jelenjad, divji prašiči ali zveri, ampak – zajec. Slovenija pozna dva avtohtona rastlinojeda parkljarja, srnjad in gamsa. Obe vrsti sta sposobni samostojnega preživetja, brez dodatnega krmljenja. O jelenjadi kot tretji avtohtoni divjadi lahko govorimo samo na Snežniško-Javorniškem območju, skupaj s sosednjim Gorskim Kotarjem.«

 Če sonaravno gospodarimo z gozdovi, zakaj ne z divjadjo?

Predniki današnje jelenjadi in kozoroga so bili na več lokacijah po vsej Sloveniji, samostojnega preživetja brez dodatnega krmljenja pa je sposoben samo kozorog. Ostale vrste – jelenjad, muflon in damjak za svoje preživetje v naravi potrebujejo dopolnilno zimsko krmljenje. V zimskem času leta 2020 jim je bilo položene kar 1660 ton voluminozne krme, poleg tega pa še 850 ton močnih krmil (koruze, ječmena in pesnih rezancev). Divjadi polagamo dodatno hrano dobrih pet mesecev (166 dni), torej to znese 10 ton sena, silaže in pese dnevno. Poleg tega je bilo položeno še več kot pet ton koruze, ječmena in pesnih rezancev vsak dan. Vse zato, da ta divjad sploh preživi.

 Nenadzorovana in neobvladljiva rast številčnosti

Ker je število damjakov in muflonov v primerjavi z jelenjadjo zanemarljivo, se je Miklavčič osredotočil na jelenjad: »Po letu 2000 sta številčnost jelenjadi in posledično tudi odvzem pričela skokovito naraščati, v 25 letih (1995–2020) sta se povečala za več kot petkrat. Leta 2020 ni bilo več lovsko-upravljavskega območja, kjer ne bi bilo odvzema jelenjadi. Žal sedanje strokovne podlage za upravljanje z jelenjadjo vodijo v nenadzorovano in neobvladljivo večanje številčnosti, odvzem pa za naravno reprodukcijo zaostaja za približno četrtino.«

 Kar je popašeno, ne more biti objedeno

»Drugi način ugotavljanja številčnosti divjadi so popisi objedenosti gozdnega mladja, ki jih izvaja Zavod za gozdove. Rezultati teh popisov so katastrofalni za območja: Osrednje in Zahodne Karavanke, Jelovica in Pokljuka, Snežnik in Javorniki na Notranjskem, Rog in Goteniško pogorje na Kočevskem ter Pohorje. Lokalno pa tudi drugje. Na teh območjih je višina mladja do 15 cm pravo razkošje, nekatere drevesne vrste izginejo že do višine enega metra, v višinskem razredu 100 do 150 cm pa iz mladja izginejo vsi plemeniti listavci, jelke, bori in macesni ter vsi hrasti. Ostanejo samo smreke, objedene bukve in za vzorec mehkih in trdih listavcev. To je vsa ‘ponudba’ gozda, ki jo je divjad prepustila v nadaljnje gospodarjenje lastnikom gozdov. Kako si stroka po tem drevesnem genocidu predstavlja gozdove, ne vem. Območja največje objedenosti so precej skladna z mejami lovišč s posebnim namenom.«

 Petelinom ni mar, piščanci pa so nemočni

Kot je dejal Miklavčič, bi ob teh rezultatih pričakoval, da alarmi zvonijo vsaj na nekaj naslovih. ZGS ima »škarje in platno« v rokah zadnjega četrt stoletja in odgovornost za sedanje stanje je prav njegova. Številčnost jelenjadi se je v času njegovega načrtovanja povečala za več kot petkrat. Zavodu za varstvo narave pa je naložena skrb za varstvo narave, a ne odreagira pri drevesnem genocidu, ko iz gozdov izginjajo jelke, hrasti, plemeniti listavci, bori in macesni. »V zbornikih gozdarstva in lesarstva zasledimo več člankov na temo ohranjanja jelke, pogrešamo pa javno predstavitev raziskav. Podatki bi imeli popolnoma drugačno veljavo in težo, če bi jih predstavila oseba z akademskim naslovom, kot, če jih predstavi nek mali skrbni lastnik gozda. Piščanci se oglašamo, ker petelini molčijo,« je dejal Miklavčič in k temu dodal še Lovsko zvezo Slovenije. »Po Zakonu o divjadi in lovu je upravljalcu lovišča naložena obveznost povračila škode, ki jo povzroča lovna divjad. Sistem prijavljanja in uveljavljanja škod v gozdovih pa je tako nedodelan, da statistično več škode povzročijo ptice pevke kakor jelenjad. Dva največja posamična lastnika slovenskih gozdov – Slovenske državne gozdove in Metropolitano – pozivamo, da zahtevata boljše možnosti za naravno pomlajevanje gozdov ter večjo uravnoteženost med GGN in LUN in s tem zmanjšanje staleža parkljaste divjadi, še posebej navadnega jelena. Nobena od naštetih ustanov namreč ni podala pripomb na dveletni LUN 2020–2022 in predlagala povečanja odvzema. Lovci pa so podali predlog za zmanjšanje odstrela.« 

Dva primera upravljanja z jelenjadjo

V osnutku GGN za GGE Jelendol je podatek, da je bilo leta 1970 v lesni zalogi 24 % jelke, leta 2020 pa je jelke samo še 5,7 %. V mladovju pa že leta ni nobene več. Povečuje se delež smreke, pada pa tudi delež bukve. To je ena od lokacij, kjer je bila konec 19. stol. naseljena jelenjad in kjer je njena koncentracija največja.

Zbornik gozdarstva in lesarstva pa za GGE Postojna navaja podatek, da je bil delež jelke v podmladku višine 30–150 cm le 1,1 %, čeprav je bil delež jelke v lesni zalogi višji od 30 %. Podatek je iz leta 2003, ko je bilo jelenjadi vsaj trikrat manj kakor danes. Z večanjem številčnosti se stanje zagotovo ni izboljševalo.

Miklavčič pogreša tudi odziv nevladnih organizacij, financiranih iz proračuna RS. Ko gre za posege v populacijo volka in medveda, ki nikakor nista ogroženi vrsti (številčnost še nikdar v zgodovini ni bila tako visoka), dajejo pritožbe na izdane odločbe za odvzem, ob genocidnem odnosu do drevesnih vrst pa se sploh ne oglasijo.

 Kaj pogrešamo v predlogih novih 10-letnih načrtov?

»Nikjer ni zapisana konkretna številka, za koliko se načrtuje zmanjšanje staleža jelenjadi, sedanji odvzem pa ne dosega reprodukcije. V načrtu mora biti točno zapisan cilj, za koliko se bo zmanjšalo zimsko krmljenje; 10 ton voluminozne krme dnevno ne vodi v zmanjšanje številčnosti. Odvzemi v območjih neželene prisotnosti morajo biti številčno, starostno in spolno neomejeni, če je jelenjad resnično neželena.

 Se bo genocid nadaljeval?

»Da nekdo več kot pet mesecev divjadi polaga 10 ton sena, silaže in pese ter pet ton koruze, ječmena in pesnih rezancev dnevno ter ob tem ve, da mu bo ta divjad v naslednji sedmih mesecih v gozdu pojedla vso jelko, plemenite listavce, hraste, macesne in bore – tega kmečka pamet ne razume. To je zavestno uničevanje drevesne zasnove. Kdor to počne, ni dober gospodar z gozdom oz. to počne v tujem gozdu, v svojem zanesljivo ne bi. ZGS se zelo rad pohvali z odličnim upravljanjem z gozdovi, pozablja in zamolči pa vpliv divjadi na mladovje. Leta 2014 je naše gozdove prizadejal žled, v naslednjih letih pa še lubadar, tako da so ogolele velike površine. V preteklosti so se take površine pomladile po naravni poti. Tudi sedaj se bodo, samo v mladju bodo manjkali plemeniti listavci, jelke, macesni in bori, v nižinah pa hrasti.

Želja malih in skrbnih lastnikov gozdov je, da odločevalci ustvarijo take pogoje, da bo iz letošnjega semena jelke in plemenitih listavcev v naslednjih 50 letih uspela katera od teh mladik prerasti višino enega metra,« je v zaključku povedal Miklavčič.

NE PREZRITE knjige NAŠ GOZD Skrbno gospodarjenje in nega Polistate in naročite jo s klikon na pasico.