Slovenska lesnopredelovalna industrija je v zadnjih 30 letih doživela dramatične, predvsem negativne spremembe, še posebej pohištvena in žagarska industrija. Danes lahko rečemo, da je predelava lesa v Sloveniji ponovno v vzponu.

»Ta vzpon pa zagotovo lahko pripišemo tudi temu, da smo akterji pri reševanju težav začeli sodelovati in ustanovili slovensko lesno združenje, zavod Sloles, v katerem smo zastopani vsi členi gozdne lesne verige, od drevesničarjev, ki skrbijo za vzgojo gozdnih sadik, gozdarskih delavcev – sekačev, primarnih predelovalcev lesa – žagarjev, proizvajalcev končnih izdelkov in trgovine z žaganim lesom. V združenju zagovarjamo in delujemo v interesu vseh naših članov. Posebej smo ponosni na povezovanje na področju nabave, logistike, trženja, raznih informacij za spremljanje trga ter vse tesnejšega povezovanja z lastniki gozdov. Če želimo imeti močno verigo, potem moramo biti členi v njej enakovredni, gozdna lesna veriga pa se prične pri sadiki in pri lastniku gozda,« pravi Bruno Bizjak, lastnik lesnopredelovalnega podjetja Smart industries iz Orehovlja.

 LASTNIKU GOZDA JE TREBA ZA LES ZAGOTOVITI POŠTENO IZMERO IN PLAČILO

»Razdrobljenost gozdov ter zelo veliko lastnikov gozda je eden izmed večjih problemov. Zaradi posestne razdrobljenosti pa prihaja tudi do izjemne razdrobljenosti (lokacijsko, količinsko in po kakovosti) razpoložljive hlodovine. Večina zasebnih lastnikov gozdov hlodovino prodaja preko posrednikov, ki za to sploh niso usposobljeni in med katerimi je tudi veliko špekulativnih trgovcev s hlodovino, ki potem ne konča na slovenskih žagah. Pogostokrat se ob takšnih poslih dogajajo predvsem špekulacije okrog izmer. Slovenski predelovalci smo vsekakor pripravljeni hlodovino redno kupovati od lastnikov gozda preko celega leta, po tržnih cenah, poštenih izmerah in po klasifikaciji, ki ustreza slovenskim standardom. Najpomembnejši motivacijski element pa je vsekakor plačilo. Treba je uvesti elektronsko merjenje hlodovine, klasificirati hlodovino enako kot v Avstriji in lastniku gozda zagotoviti takojšnje plačilo. Država bi največ naredila, če bi slovenskim žagarskim obratom zagotovila ugodne kredite za obratna sredstva, tako da bi žagarji lahko konkurirali ne le s ceno, ki trenutno ni problem, temveč s takojšnjim plačilom.

Francozi so ob zadnji invaziji Kitajcev na evropski trg okroglega lesa izračunali, da imata država in družba 10- do 20-krat večji prihodek, če se les predela doma, namesto da se ga izvozi v obliki hlodov.

Če želimo imeti večji izkupiček, sta samo dve poti. Ena je povečanje poseka do zakonsko dovoljenih meja in s tem večja količina lesa za predelavo. Druga pot pa je, da to, kar že posekamo, dražje prodamo v obliki končnih proizvodov in do direktnih kupcev. Država mora prepoznati gozdno lesno verigo kot ključen dejavnik razvoja krožnega gospodarstva – zelenega prehoda – in to panogo uvrstiti med prednostne dejavnosti. Družba pa mora povečati porabo domačega lesa v okolju človekovega bivanja in podpreti tehnološki in tržni razvoj lesne industrije. Za dolgoročno kakovost gozdnih lesnih sortimentov iz slovenskih gozdov je treba investirati v drevesnice, nego in obnovo gozdov, opremo za sečnjo … Problem zase je 30-letno opuščanje negovalnih del v gozdovih in s tem iz leta v leto manj hlodovine visoke kakovosti.«

 DRŽAVNO PODJETJE ZA GOSPODARJENJE Z GOZDOVI

»Sistem koncesij je imel seveda pomanjkljivosti, a je bil poslovno prijaznejši in bistveno bolj zanesljiv partner za dobavo lesa iz državnih in privatnih gozdov. Zdaj pa SiDG enostransko določa cene lesa in z obvezujočo prodajo po dolgoročnih pogodbah in preveliko razpršenostjo prodaje izgublja vlogo strateškega dobavitelja za večino žag. Zdaj žage z dobavami od SiDG pokrivajo le še cca 15 % svojih potreb, zelo težko je dobiti samo določeno kakovost hlodov, problem so tudi plačilni roki in bančne garancije za plačilo, ki hromijo podjetja pri investiranju.

V zadnjem času vidimo poskuse, da se SIDG iz gozda preseli še v lesno-predelovalne obrate in v trgovino z lesom iz zasebnih gozdov ter na področje logistike (prevoza) lesa.

SiDG bi se moral osredotočiti na upravljanje z državnimi gozdovi in prodajo surovine iz teh gozdov. Na drugi strani smo pa mi proizvajalci, ki surovino potrebujemo – za njo smo pripravljeni pošteno plačati, vendar pa tudi zaradi izpolnjevanja naših obvez potrebujemo nekakšna zagotovila, da bomo surovino tudi dobili,« še pove Bruno Bizjak.

SiDG je v sporočilu za javnost predstavil rezultate poslovanja v letu 2021: »Družba je dosegla s planom predviden obseg gozdne proizvodnje in posekala 1,1 milijona kubičnih metrov gozdnih lesnih sortimentov. Prihodki so znašali 71 milijonov evrov. Strošek nadomestila za upravljanje z gozdovi v lasti RS, ki je prihodek proračuna RS, bo za preteklo leto znašal 13,4 milijona evrov.«

Bruno Bizjak poslovne rezultate SiDG ocenjuje takole: »Številke, ki jih je SiDG objavil, so samo okrogle, zato je točen izračun nemogoče narediti. Pa vendar: realizacija 1,1 milijona kubičnih metrov ni v skladu s cilji poslovanja, kjer je jasno napisano, da mora SiDG posekati in na trg spraviti 1,5 milijona kubičnih metrov bruto vsako leto, kar pomeni približno 1,3 milijona kubičnih metrov neto. Za ciljno količino torej zaostajajo za 15 % oz. 200.000 kubičnih metrov, kar bi z oskrbo hlodovine rešilo marsikatero žago.

Če upoštevamo njihov prihodek 71 milijonov evrov in okrog milijon izrednih prihodkov, to pomeni, da je povprečna prodajna cena znašala okoli 63 evrov na kubični meter.

Po njihovih podatkih je vplačilo za državo znašalo 13,4 milijona evrov, kar pomeni 12,18 evra na kubični meter. Če pogledamo tabelo Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS (SKZG) v prilogi iz leta 2015, pa vidimo, da so vsi koncesionarji v povprečju vplačali 12,22 evra na kubični meter čistega denarja v SKZG. Samo inflacija je bila v tem času cca 15 %, kar pomeni, da je letošnje plačilo SiDG v gozdni sklad realno daleč pod vplačilom rente v SKZG leta 2015.

Če bi se samo podizvajalci organizirali in dosegli realno pošteno tržno ceno poseka okoli 25 evrov na kubični meter, bi se dobiček SiDG v letu 2021 znižal za osem milijonov evrov. Če bi se lesni predelovalci prej pritožili na nenormalne cene lesa in dosegli nižjo povprečno tržno ceno, ki je za 8 % nad povprečno letno ceno v Sloveniji (v primerjavo smo vključili cene gozdarskega inštituta, v katerega nihče ne dvomi), bi prihodek SiDG padel za dodatnih šest milijonov.

V strukturi lesa, dobavljenega od SiDG, je glavnina v klasi C in D1, kar pomeni, da so bile cene 7–8 % previsoke glede na povprečje v Sloveniji. Ob dejstvu, da vse žage poleg višje cene in nerednih dobav plačujejo še dodatne stroške bančnih garancij, je preplačilo nedvoumno. Odstotek nad povprečno ceno bi bil še precej višji, če Sloles ne bi oktobra 2021 poslal opozorilnega pisma in se posledično cene novembra ne bi znižale. SiDG si je v oktobru 2021 privoščil najvišje cene hlodovine v tem delu Evrope. Žage in ostali lesni predelovalni obrati pa prosijo po ministrstvih za subvencije za nove naložbe in s tem večjo konkurenčnost predelave,« zaključuje Bruno Bizjak.