Pliskovica je ena večjih vasi sredi kraške planote, od morja oddaljena le dobrih deset kilometrov in znana predvsem po teranu. V kratkih in meglenih novembrskih dneh še marsikje po Krasu tako kot drugod po slovenskih vaseh nalagajo drva pod stare kotle in kuhajo žganje. Ni pa jih več veliko, ki bi v svoje kotle za žganjekuho dajali le brin. Ena od kmetij z dolgoletno tradicijo pridelave vina, predvsem terana, in žganja je tudi družinska kmetija Domačija Vrabči. Gospodar te kmetije Ivo Šuc pa je tudi eden redkih, ki še kuhajo čisti brinjevec.

»Imamo okrog 6000 trt, največ refoška. Naša kmetija je bila od nekdaj samozadostna z živino, prašiči, vinogradi, do leta 1997 smo še redili po sedem bikov, potem pa je bilo za živinorejo vse težje in smo jo opustili. Ukvarjali smo se še z obdelavo vinogradov z okoli 1000 trsi. Pridelava vina in žganjekuha sta bili tradicionalni dejavnosti na kmetiji in leta 1998 smo se odločili, da ju razvijamo naprej, zato smo posadili še dva hektarja vinogradov. Teran in žganje se je vse prodalo v Trst in na Gorenjsko,« nam pove Ivo.

GRENČICE SO SE LOTILI PO LEKARNIŠKO

»Prodaja vina se je v nekem obdobju zaustavila, in da ga ne bi zlivali proč, smo ga skuhali v žganje. Samo z vinogradništvom in izdelavo likerjev, predvsem teranovega, pa se ne da preživeti. Poiskali smo stare recepte in pričeli z namakanjem zelišč v žganju. Tri leta smo poizkušali in na koncu prišli do recepta, po katerem pripravljamo našo grenčico Dr. Šuc, ki je nekako naš paradni izdelek. Za to grenčico uporabimo 38 zelišč, ki jih sami nabiramo po bližnji okolici. Nabiramo jih vse leto in vsako posebej namočimo v za to pripravljeno žganje. Začnemo z vijolicami, končamo pa s kraškim brinjem. Konec leta, ko imamo že namočenih vseh 38 zelišč, to zmešamo po našem receptu. Okus mora biti gladek in nežen, nobena rastlina ne sme izstopati. Pripravljena mešanica pa mora potem počivati od šest mesecev do enega leta.«

Paradni izdelek Domačije Vrabči je grenčica Dr. Šuc, za katero porabijo 38 različnih zelišč iz bližnje okolice.

Grenčica oziroma liker je posebna tudi zaradi steklenice in etikete. Oboje namreč spominja na zdravilo, napis na etiketi pa je tudi v Braillovi pisavi. V embalaži je poleg pijače priloženo tudi navodilo za uporabo, ki prav tako spominja na navodilo za rabo zdravila. Kot pravi Ivo, je k vsemu temu pripomogla mama. »Ko smo izbirali primerno steklenico za grenčico in smo na mizo postavili vse možne steklenice, je mama takoj usmerila pogled v eno od njih. Dejala je: tale zagotovo ni primerna, ker preveč spominja na lekarno. In prav zato smo se odločili prav za tisto steklenico ter potem vso zgodbo okrog te pijače razvili v tej “lekarniški” smeri naprej. Najprej smo začeli s proizvodnjo za prijatelje, ko pa so se pojavili večji kupci za trgovine in restavracije, smo registrirali dopolnilno dejavnost, ki jo imamo že okrog 10 let. Danes bi se zaradi vse potrebne birokracije težko še enkrat odločil za ta korak. Ko te uradniki seznanijo, kaj vse moraš narediti že na lastni posesti, katere predpise upoštevati, kakšna dovoljenja pridobiti …, te mine volja.«

NOV KOTEL NAMESTO NOVEGA AVTOMOBILA

»Nas je naprej gnal predvsem užitek ob preizkušanju in iskanju novih okusov, arom, vonjev … Vsega tega pa nismo počeli zato, ker bi morali, temveč izključno zaradi veselja. V začetku smo žganje kuhali še na starem kotlu. Kuhala ga je večinoma mama, ki si je izkušnje žganjekuhe nabrala že v rani mladosti in je kot enajstletno dekle že sama kuhala žganje. A je prišel čas, ko tega ni mogla več opravljati sama, mi pa smo bili po službah in odločili smo se za nabavo novega sodobnega kotla. Namesto novega avta smo raje kupili nov kotel. Deluje lahko na klasičen način, s kurjenjem z drvmi in sedenjem ob kotlu, ali pa na elektriko. Kotel je računalniško voden, zvečer vse pripravimo za kuhanje, nato pa računalnik vse izpelje do konca. Vsi podatki o kuhi, potek kuhanja, so mi dostopni prek mobitela, s katerim lahko kotel tudi upravljam med samo kuho. Kuhamo brinjevec, tropinovec in sadna žganja. Brinje tolčemo oziroma nabiramo sami, sadje za sadna žganja pa v glavnem kupimo na Gorenjskem. Tropinovec kuhamo iz tropin po prešanju in pa iz grozdja prve trgatve. Pri nas opravimo namreč dve trgatvi. V prvi trgatvi poberemo manj kakovostno in manj dozorelo grozdje, ki nam daje odlično žganje, druga trgatev pa je za vino.«

DOPOLNILNA DEJAVNOST V ČASU EPIDEMIJE

»Turistov, predvsem Tržačanov, ni, ker so državne in občinske meje zaprte, vsake toliko časa pošljemo kakšen paketek po pošti, promet nam je upadel za okrog 50 %. Pri življenju nas je ohranilo to, da to dejavnost izvajamo kot dopolnilno, jaz kot strojni inženir hodim še v službo. Na tak način dejavnost pravzaprav težko propade, razen če se je naveličaš. Rešila pa so nas poslovna darila. Med našimi strankami je namreč veliko obrtnikov in podjetnikov, ki naše izdelke ne kupujejo le za lastno porabo, temveč tudi za poslovna darila.«

Kot nam je še povedal Ivo, žganjekuhe zagotovo ne bo opustil, saj ekonomsko od te dejavnosti ni odvisen. Z neprodanimi količinami se ne obremenjuje preveč, saj žganja z leti samo pridobivajo na kakovosti. Čas, ki mu, kot pravi, nekako po čudežu še ostane, pa porabi v svojem “laboratoriju”, v katerem pripravlja in preizkuša nove mešanice, okuse, arome … Težava je le v tem, da mora kot proizvajalec več kot 150 litrov čistega alkohola trošarino za vse žganje plačevati vnaprej, čeprav količin še nima prodanih.

»Pri žganjekuhi moraš biti vedno ob kotlu. Ker pa to v današnjih časih ob službi in neštetih opravkih ni možno, je dobrodošlo daljinsko upravljanje kotla prek mobitela,« pravi Ivo.

Če želiš, da gre nek izdelek dobro v prodajo, ni dovolj le vsebina odlične kakovosti, temveč tudi primerno oblikovana embalaža.