Nihče ne ve, koliko jelenjadi pravzaprav imamo, vemo pa, da mnogo preveč. To vemo sicer vsi, od kmetov, lovcev, načrtovalcev upravljanja s populacijami na Zavodu za gozdove pa vse do pristojnih na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), pa vendar storimo zelo malo, da bi se škode po jelenjadi zmanjšale, pošteno izplačevale, da bi se populacije zmanjšale na nosilno kapaciteto gozdov ali da bi se tam, kjer jelenjad ni avtohtona, vzpostavilo celo območja brez jelenjadi. A se ne zgodi praktično nič. Škarje in platno v tem primeru imata Zavod za gozdove Slovenije (ZGS) kot načrtovalec upravljanja z divjadjo in MKGP, ki načrte ZGS potrjuje. Lovci menda te načrte (predvsem odstrel) izpolnjujejo stoodstotno, v nekaterih primerih jih celo presežejo. Torej odgovornost za preštevilčnost nosita ZGS in MKGP.
Kogarkoli od pristojnih ali kako drugače vpletenih v to zgodbo kaj povprašaš, je odgovor vedno isti: zavedajo se, da je jelenjadi preveč in vsi se maksimalno trudijo za rešitev te problematike. A kot pravijo kmetje na Cerkljanskem: »Vsi se trudijo, a njihov trud do nas ljudi še ni prišel. Številčnost divjadi pa kar raste. Bika lovimo za rep, namesto za roge.«
Sem pa prepričan, da v tem trudu »divjačinski« strokovnjaki in birokrati za hrbti držijo fige ali pa živijo v nekem drugem svetu – kar je pravzaprav najverjetneje. Upravljanje s populacijami jelenjadi (tudi divjih prašičev in zverjadi) smo zavozili že pred desetletji. In prav verjetno je, da smo zavozili načrtno s pomočjo neustrezne lovske zakonodaje, ki otežuje lov, in z odločitvijo, da strogo zaščitimo in redimo zverjad, katere prehranska baza naj bi bila divjad. In to divjad je tudi treba držati v dobri kondiciji, ustrezni številčnosti, jo pozimi krmiti … Samo v državnih loviščih posebnega namena (LPN) so v letu 2022 za zimsko krmljenje divjadi porabili 867 ton krme in 12 ton soli. In prav na območjih LPN se pojavlja največ škod. Ta lovišča (samostojne organizacije, vendar spadajo v okvir ZGS) so pravzaprav generator populacije jelenjadi, ki se mora iz teh območij umikati pred zverjadjo na kmetijske površine. Zverjad gre potem za jelenjadjo na pašnike, kjer pa je zanjo lažje dostopna domača rejna žival (drobnica, govedo, konji …). No, pa ne redimo jelenjadi le za zverjad, od nečesa morajo živeti tudi LPN-ji – nekaj jelenjadi je potrebne tudi za lovni turizem, po možnosti čim več, za čim boljši izbor trofej … In divjad ter zverjad tako živita na plečih kmeta.
Prave volje (ne le besed), da bi bilo kaj drugače, je bore malo. Leta 2017 je takratni direktor ZGS Damjan Oražem, ki se je zavedal realnosti problematike okrog jelenjadi (tako na kmetijskih kot gozdnih zemljiščih) in problematike LPN-jev, dosegel močno povečanje načrtovanega letnega odstrela jelenjadi. A glej ga zlomka, »divjačinsko-zverski« lobi je dosegel, da je bil leta 2020 razrešen (po kasnejši sodbi Upravnega sodišča nezakonito). Problem divjačinskega lobija je, da ne razume, da v naravi obstajajo meje in da so minili časi, ko so lahko drugim naložili breme krmljenja »njihove« jelenjadi in ostale divjadi.
In potem vsi skupaj po takšnih in drugačnih omizjih in posvetih mlatimo prazno slamo že tako dolgo, da v mlatilnico mečemo samo še pleve namesto snopov. Besed je tako absolutno preveč, občutno premalo je dogovorov, dejanj praktično nič. Država, vključujoč pristojno stroko, je na področju upravljanja z divjadjo (tudi zverjadjo) ustvarila kaos. In ker ga sama ali nima volje rešiti ali ga ne zna ali noče, to danes pričakuje od kmeta. Vsaj po besedah predstavnice MKGP na posvetu na Bukovem, kjer je pozvala kmete, naj se vključujejo v lovske družine. Oprostite, toda, kar je preveč, je preveč! Kmeta z divjadjo, s katero upravljate, najprej onemogočite in potem mu rečete, naj si pomaga sam, na svoje stroške. Ali naj ta kaos rešuje kmet? Ja, morda tudi lahko – dajte vsem kmetom in članom njihovih družin, ki zaradi divjadi ne morejo ali ne želijo več kmetovati, povprečen mesečni OD, potne stroške, stroške streliva, gotovo tudi plačilo nadurnega dela … Najprej pa subvencijo cca 10.000 evrov za lovski izpit, orožje, obvezno uniformo, članarino lovski družini in lovski zvezi …
Čisto na začetku pa naj država problematiko UREDI! Po zverjadi in divjadi prizadeti kmetje se namreč sprašujejo: »Bo potreben punt, da od besedičenja preidemo do dejanj?« Ali pa bo morda problem moral rešiti divji lovec!