Slovensko kmetijstvo je iz leta v leto bolj ogroženo ne le zaradi neustreznih politik, vse bolj pogostih vremenskih ujm in ekstremnih vremenskih razmer in zaradi slabe pogajalske moči premalo povezanih kmetov, temveč tudi zaradi neustreznega upravljanja z divjadjo in zverjadjo. Še posebej problematične so prevelike populacije jelenjadi, divjih prašičev, šakalov, medvedov in volkov. Pred dnevi nam je o svojih izkušnjah spregovoril ekološki kmet Rudi Dimic iz Šembij, prisostvovali pa smo tudi okrogli mizi o problematiki prekomerne namnožitve divjih prašičev, ki je potekala v Mokronogu.

Družina Dimic iz Šembij obdeluje 54 hektarjev površin, od tega 35 hektarjev lastnih, ostalo pa imajo v najemu, večino od agrarne skupnosti in nekaj od posameznikov. Z ovčerejo se ukvarjajo že 45 let. Kot pravi Rudi, je bila kmetija nekdaj majhna, okoli 12-hektarska. »Stari oče od moje žene Anice je v drugi svetovni vojni izgubil oba sinova in kmetija je bila potem zapisana propadu. Jaz sem se na to kmetijo – prej nisem bil kmet – priženil iz Trbovelj. Aničin stari oče mi je vedno govoril, naj ne prodajam zemlje – takrat se je na našem območju zemlja na veliko prodajala – in jaz sem mu obljubil, da je ne bom. Za začetek sem kupil šest ovac v Ajdovščini. Potem pa smo čredo povečevali do največjega števila okoli 250 ovac.«

Na fotografiji: Rudi Dimic

S KMETIJO PREVZAMEŠ VSE POZITIVNO IN VSE NEGATIVNO

»Ker smo leta 2008 doživeli t. i. gradbeno krizo, se je povpraševanje po jagnjetini močno zmanjšalo in poiskati smo morali nove možnosti. Prijatelj Andrej Kuhar iz okolice Kamnika mi je svetoval, naj ovčerejo dopolnim z rejo cik. Trikrat smo kupili po tri cike in danes redimo 24 krav dojilj ter imamo svojega bika. Čredo ovac pa smo zmanjšali na 90 in to število držimo že 10 let. Do pred nekaj leti smo imeli še zeljarno in smo kisali tudi do 20, celo 25 ton zelja ter ga prodajali vse do Kamnika, Nove Gorice in Jesenic. A ekološka pridelava zelja je izjemno težka, saj zahteva veliko ročnega dela. Z Anico sva že v letih, otroci pa imajo svoje službe, zato ga zdaj pridelamo še okrog 1000 kilogramov, predvsem zase in za prijatelje.

Danes naša kmetijska dejavnost sloni predvsem na mlajšemu sinu Iztoku, ki ima svojo družino. Želeli smo, da kmetijo prevzame on, pa se za to ni odločil. Ima relativno dobro službo, sicer težko, a z njegovo ženo sta izračunala, da se jima to nikakor ne splača. Problem je, ker, ko prevzameš kmetijo, prevzameš tako pozitivne kot negativne strani – recimo od otroških doklad, plačevanja vrtca, povsod greš na najvišji nivo. Kljub temu pa skoraj vse delo na kmetiji sloni na njem. Po mojem mnenju je rojen kmet, česarkoli se loti, mu gre dobro od rok in izjemno rad ima živali. Prav lepo je videti, kako se okrog njega zbere vsa živina, ko gre na pašnik. Tudi njegov starejši sin Žan, ki hodi v tretji letnik srednje šole, je navezan na kmetijo in nekako upamo, da jo bo morda prevzel on. Je pa problem nadaljnjega razvoja kmetije, saj bi bilo potrebno dokupiti ali najeti nova zemljišča, to pa je danes na našem območju skoraj nemogoče. Nagovarjam jih, da bi šli morda po poti kmečkega turizma ter imeli ob tem še nekaj molznic in predelavo mleka. Načrtujemo pa rejo krškopoljskih prašičev.«

Na fotografiji: Pašniki so varovani s petžičnim električnim pastirjem in z elektro mrežo, kar za kmeta predstavlja zelo velike stroške. Samo žice je na najmanjšem sedemhektarskem pašniku več kot 30 kilometrov.

OVČEREJA JE V ZATONU

»Imamo še dva hektarja orne zemlje v kompleksu, na hektarju in pol pridelujemo žita v kolobarju, je pa to izredno težko zaradi divjadi. Nujno moramo ograditi, saj je iz leta v leto več škode, predvsem je na udaru koruza. Škodo nam delajo divji prašiči, zadnje čase pa jelenjad. V bližini imamo državno lovišče Snežnik in tu po Šembijah včasih naštejemo tudi po 30 in več jelenjadi v čredi. Podobno je na območju Knežaka, tam so ob prehodih jelenjadi čez cesto našteli že tudi preko sto glav. Letos smo imeli zelo velike probleme zgodaj spomladi, ko zaradi suše nismo imeli kje pasti živine, saj so bili pašniki povsem popaseni od jelenjadi. Drug problem so volkovi. Pri Hudičevcu so volkovi pred časom kljub ustrezni zaščiti pašnikov in prisotnosti treh šolanih pastirskih psov poklali in požrli tri ovce. Očitno je šlo za trop volkov. Pokol se je zgodil tudi na Jurščah, poklanih je bilo 18 ovac. Zver, če je lačna, bo naredila vse, da bo prišla do hrane, še posebej v teh hribovitih kraških predelih. Nam je bila k sreči v zadnjih 25 letih poklana le ena ovca, pred petimi leti pa so nam zaklali mlado oslico, ki je bila s kravami skupaj v nočni obori, varovani tudi z elektriko. A volkovi so toliko časa krožili okrog obore, da jo je čreda iz strahu podrla. Krave so se držale v krogu in imele teleta na sredini, leto dni staro oslico pa so volkovi ujeli in pokončali. Pojedli so le zadnji del oslice, in očitno je sploh niso ubili, preden so se je lotili. Imela je namreč poln gobec zemlje, ko se je borila za življenje. Ko smo prišli na pašnik, je njena mati oslica stala poleg nje in prav solze so ji tekle iz oči. Česa takega v življenju še nisem videl, tudi sam sem se razjokal. Zaradi pokolov čred se je na ilirskobistriškem območju ovčereja zelo zmanjšala, imamo le še okrog 1200 ovac, pred 10 leti pa smo jih imeli okrog 4500.«

Na fotografiji: nočna obora

ZA KMETE ŠTEJEJO PRIDELKI, NE ODŠKODNINE

Prejšnji teden je v Mokronogu potekala okrogla miza z naslovom Preprečevanje škode po divjih prašičih na kmetijskih zemljiščih. Pobudnik je bil Andrej Lenarčič, govedorejec in predsednik Govedorejskega društva Trebnje, ki je v uvodu izpostavil, da si kmetje želijo pridelke in ne odškodnine. »Krave, ki jih imamo v hlevih, ne morejo jesti evrov, zato je interes nas kmetov, da imamo pridelke, sicer živine ne moremo prehraniti.«

Okroglo mizo je vodil Andrej Kastelic, vodja oddelka za živinorejo pri KGZ Novo mesto, sodelovali pa so še dr. Matevž Adamič z Direktorata za gozdarstvo in lovstvo pri MKGP, Cvetko Zupančič, predsednik KGZS, Janez Kukec, predsednik Lovske družine Tržišče, Marjan Kumelj, predstavnik Zavoda za gozdove, Območna enota Novo mesto, in Vinko Merzel, kmetijski svetovalec KGZ Novo mesto.

POTREBNA JE PRIJAVA VSEH ŠKOD

Predsednik KGZS Cvetko Zupančič je poudaril, da se letos iz neznanega razloga vse premalo govori o škodah po divjadi, še posebej po zverjadi, čeprav škode nastajajo vsak dan. Na Kmetijsko gozdarski zbornici beležijo več škod kot lani, Ministrstvo za okolje in prostor pa nima več sredstev za izplačevanje škod po zaščitenih prostoživečih živalih, kar je nerazumljivo. Nekoliko bolj so v javnosti izpostavljene škode po divjih prašičih praktično po vsej Sloveniji, ob tem pa se pozablja na grožnjo afriške prašičje kuge. Zbornica je lani predlagala intervencijski odstrel določenega števila divjih prašičev vsaj na obmejnem območju z Madžarsko in Hrvaško. »Problema preštevilčnosti ne bomo rešili preko noči, tovrstne probleme je potrebno reševati takrat, ko so še majhni in jih je še možno obvladati,« je izpostavil Zupančič in navedel primer šakala. »Za kmete postaja nevzdržno, saj po tovrstni škodi pridelka ni možno zavarovati, lovske družine so praktično že skoraj nezmožne plačevati toliko odškodnin, kmetje pa tudi ne morejo v nedogled trpeti izgube pridelkov, povečevanja stroškov zaščite in izpade dohodka. Rešitev vidim zgolj v masovnem odstrelu v zimskem času, ko je to relativno najlažje.«

Marjan Kumelj iz ZGS je med drugim izpostavil, da je za pravilno načrtovanje minimalnega odstrela divjih prašičev potrebno prijavljati vse škodne dogodke, pa če je škoda še tako majhna. Problem je tudi v tem, da se nekateri škodni dogodki, še posebej, kadar pride do dogovora o neki poravnavi med lovci in kmeti, ne vnašajo v informacijski sistem Lisjak.

TEŽAVA JE REŠLJIVA LE S PUŠKO

Kmetijski svetovalec Vinko Merzel je poudaril, da kmetje delajo v tovarni pod milim nebom in da se nekako sprijaznijo z vremenskimi pogoji, ujmami, v zakup pa vzamejo tudi del škod po divjadi. Žal pa so te škode vse večje in že visoko nad pragom še sprejemljivega. Tudi on meni, da je smiselno prijavljati vse škode, tudi najmanjše in tudi v primeru, ko prag za povračilo škode ni dosežen. Še posebej pa je opozoril na posredno škodo, ki jo je težko predvideti in je lahko celo večja od osnovne škode. Tak primer je recimo bulava snet na koruzi, ki lahko nastane na storžih, objedenih po jelenjadi. Če je sneti preveč, je lahko krma iz te koruze toksična in nevarna ne le za živali, temveč tudi za potrošnika. Kmetje za preprečevanje škod po divjadi uporabljajo odvračala, ki so pogoj za izplačilo škode. Najučinkovitejše odvračalo je elektroograja, ki pa je moteča za kmete, lovce in širšo javnost ter turizem. Strošek postavljanja ograj, njihovo vzdrževanje (odstranjevanje zarasti) in odstranjevanje pred spravilom pridelkov je drago ter delovno in časovno zahtevno. Zaradi razdrobljenosti površin je racionalnost takšne zaščite za individualne površine vprašljiva.

Dr. Matevž Adamič iz MKGP je izpostavil, da na tem območju problem še ni tako velik, kot je v drugih delih Slovenije, in da okroglo mizo razume kot apel lovskim družinam, da bodo še bolj aktivne. Glede neprijavljanja škod in problema preštevilčne divjadi pa je dejal: »Vsako prijavljeno škodo morajo lovci obravnavati, ne glede na to, kako velika je, in vsak škodni dogodek mora biti zaveden v sistem Lisjak, četudi je odškodnina nič evrov. Sem pa mnenja, da se tega problema drugače kot s puško ne da rešiti.«

Med zaključki okrogle mize je bil sprejet tudi poziv kmetom, naj prijavijo vsako škodo, četudi ni podana zahteva po odškodnini, da bo upravljanje z divjadjo bolj učinkovito. Poleg divjega prašiča se na območju Dolenjske pojavljata tudi volk in bober. Prisotni so soglašali, da se z obema prične upravljati in ne le spremljati.