Les je eden najstarejših materialov za izdelavo vsakdanjih pripomočkov in orodij ter za gradnjo. S tem povezano pa je tesarstvo, ki velja za eno od najstarejših obrti pri nas in je svoj višek doseglo v gradnji kozolcev, še posebej toplarjev. Še ne dolgo tega so tesarji v zimskih dneh hodili od vasi do vasi, od domačije do domačije in tesali les za prodajo ali domačo porabo.

Danes o lesu govorimo kot o naši strateški surovini, tako naj bi bilo tudi z vodo in hrano. A z izumrtjem tesarstva v nekdanji obliki ni izumrla le edinstvena gradnja umetelnih kozolcev in domačih obrti (kolarjev, sodarjev …), zamira tudi odnos do naravnih bogastev, še posebej gozdov in kmetijskih zemljišč. Deklarativno sicer ne, saj so nekaterih polna usta pomembnosti teh virov, a v praksi se najdejo »neotesanci«, ki še niti ust niso zaprli, pa že ravnajo ravno nasprotno. Ob tem, da imamo v Sloveniji najmanj obdelovalnih površin na prebivalca in da naj bi bila kmetijska zemljišča zaščitena, je s strani državnega uradnika naravnost neotesana izjava: »Pretvarjati se, da posegov na kmetijska zemljišča ne bo, je malce iluzorno. Ali nam je to všeč ali ne, tako v Sloveniji pač je.«

Naj pač v prihodnje ne bo tako, začenši z letom 2022.

Uredništvo Kmečkega glasa vam v novem letu želi toplih krušnih peči v hladnih dneh, ne prevročih dni sredi žitnih polj in naj ne bo premokro v deževnih dneh. Še posebej pa zdravja, veselja, zadovoljstva in ponosa na to, da iz vaših krušnih peči ne pride le pepel.