Letos 23. avgusta je bilo na domu Olge Lutar v Črešnjevcih nadvse veselo. To je bil dan, ko je Rozalija, kličejo jo Zalika, Lutar praznovala 100-letnico življenja. Vse dobro, predvsem pa še veliko zdravja, so ji voščili mnogi svojci, prijatelji, znanci, sosedje. Ob tej priložnosti so pravo slovesnost pripravili Zalikina vnukinja Olga, pri kateri preživlja jesen življenja, ter njen sopotnik Janko Fekonja in pravnukinja Simona. Zaliko so obdarili in ji ob visokem jubileju čestitali predstavniki Rdečega križa, v imenu radgonske občine pa podžupan David Roškar. Ker je bila gasilka, sta ji v imenu PGD Zbigovci čestitala in ji izročila plaketo ter šopek Miran Jaušovec in Janko Kniplič. Z darilom in čestitkami je prišla tudi delegacija Društva upokojencev Gornja Radgona. Ob tej slovesnosti so nekaj pesmic zaigrali tudi domači tamburaši iz KD Peter Dajnko Črešnjevci, saj je nekoč tudi sama pela.

Ker ima kljub svoji starosti odličen spomin, je bil klepet s slavljenko nadvse zanimiv. Rodila se je 23. avgusta 1922 v družini »gospočkega« viničarja Ivana in Neže Potočnik v Policah, od koder je osem let obiskovala OŠ v Gornji Radgoni. Kot je povedala, je hodila v šolo sedem kilometrov tudi bosa, peš. Najhujše je bilo pozimi, ko je zapadel sneg. Takrat sta oče in mati z ročnim plugom do bližnje glavne ceste naredila tir, saj sta ob Zaliki imela še 12 otrok. Včasih so imeli otroci iz tega dela Polic srečo, da jih je v šolo na vozu peljal oče Ivan Lutar, ki je bil konjar v KK Gornja Radgona. Že zgodaj je kot otrok morala pomagati staršem pri obdelavi vinograda, ki so ga obdelovali gospodarju, ki je živel v Avstriji. Bosa je v vinogradu nosila galicijo»škropilcu«, ki je škropil vinsko trto, z nahrbtno škropilnico (»püta«). Škropivo so z namakanjem galicije in apna, pripravljali v velikih lesenih ali cementnih kadeh, vodo pa zajemali v mlakah, ki so bile v dolini in bližini vinogradov, ki so jih kot viničarji obdelovali. Gospodar je bil pošten, saj je vsako delo, ki so ga opravili v vinogradu, pošteno plačal. Kot mladenka je bila tudi varuhinja otrok pri znanem krojaču Jošku Propstu v Radgoni.

Leta 1942 si je Zalika ustvarila družino z možem Antonom, ki je umrl pred 21 leti. Poročil ju je tedanji radgonski župnik Otto Glibe, civilna poroka pa se je odvijala v avstrijski Radgoni. »V tistih časih je bilo veliko siromaštvo. Živeli smo skromno, zato nismo poznali praznovanja. Poznali smo le delo. Ko sem se poročila, sva z možem tri leta živela v Hafnerjevi hiši v Podgradu kot najemnika. Sicer sem se doslej selila že osemkrat. Po poroki nisem bila deležna zakonskega življenja, kajti mož je bil takoj vpoklican v nemško vojsko, iz katere se je vrnil po štirih letih. V zakonu se nama je rodilo sedem otrok, štirje sinovi in tri hčerke, ki so me obdarovali s številnimi vnuki, pravnuki in prapravnuki. Preveč jih je, da bi vam jih lahko preštela. Ko se je mož vrnil iz vojske, se je zaposlil v tedanjem kmetijskem posestvu kot konjar. Bil je dober mož in sva praznovala tudi zlato poroko. Ker sem celo življenje gospodinjila in skrbela za družino, imam sedaj pokojnino po možu.« Zalika je vesele narave, saj je tudi med praznovanjem kot iz rokava povedala kakšno šalo, ki smo se ji od srca nasmejali.

Ludvik Kramberger