Pred dnevi je 103. rojstni dan praznoval Nande Vode iz Komende, kmet, nekdanji politik, poslanec, družbeni delavec, lovec in partizan. Kot poslanec v republiški skupščini (izvoljen 1967) in kot aktiven član odbora za zadružništvo pri Gospodarski zbornici Socialistične Republike Slovenije (do leta 1972) se je vseskozi zavzemal za dobrobit kmečkega stanu. Bil je med zaslužnimi člani iniciativnega odbora za ponovno ustanovitev Zadružne zveze Slovenije (v Ljubljani 6. julija 1972) in v obdobju 1981–1982 tudi njen predsednik. Ob njegovem visokem jubileju sta ga obiskala tudi predstavnika Zadružne zveze Slovenije (ZZS), predsednik Borut Florjančič in Franci Avsec. Obisk pa je spremljal tudi Kmečki glas.

Nande se je rodil 23. julija 1919. Odraščal je na Vodetovi domačiji v Komendi. Oče je prišel v Komendo z moravškega konca, in sicer zaradi pospeševanja zadružništva. Na dobro stoječi domačiji, na kateri je bila tudi gostilna, je Nandeta najprej poučeval zasebni učitelj, potem pa ga je oče poslal na realno gimnazijo v Kočevje ter nato še na trgovsko šolo v Ljubljano. Po zaključku šolanja ga je uvajal v trgovanje z vinom. Na številnih poteh za vinom je Nande spoznaval tudi bedo kmečkega stanu po Sloveniji.

Leta 1967 je bil kot edini zasebni kmet izvoljen za poslanca v republiško skupščino. Kot poslanec se je zavzemal za večjo zastopanost in veljavo kmetov v družbi in je zaslužen tudi za zavarovanje kmetov in kmečkih družin ter da so kmetje začeli prejemati pokojnine. Bil je soustanovitelj Konjeniškega kluba Komenda, kulturnega društva v Komendi (to je po vojni obnovilo Komendski dom), aktiven pa je bil tudi pri gasilcih. Še danes je član Lovske družine Komenda, ki jo je soustanovil njegov oče, dolga leta pa je LD Komenda tudi vodil.

ČE NI DELA, GA MORAŠ PA NAJTI

»Kako kaj Zadružna zveza danes?« je bilo po nagovoru in prejemu darila s strani predsednika ZZS Boruta Florjančiča med prvimi vprašanji čilega in pokončnega Nandeta. »Brez dela je dolgčas. Če ni dela, ga moraš pa najti. Spominjam se začetkov ZZS, najprej v obliki odbora pri Gospodarski zbornici, a brez kakšnega pravega programa. V takratni politiki je bilo polno ljudi, ki so ″vse vedeli in vse znali″. Srečevali smo se bolj poredko in še takrat v glavnem le ″gruntali″, kaj bi bilo treba narediti. Če si imel voljo, željo in še znanje, kako do česa priti, še posebej do tega, da te je oblast upoštevala in dala svoj ″žegen″, se je dalo kaj narediti. Življenje je pač tako, gre svojo pot, in ne moreš reči, jaz sem bil pa tako brihten, da sem lahko vse naredil. Lahko si bil sicer brihten, a če nisi bil na ″vrhu″ potrjen, ni bilo nič. Pa saj verjetno danes ni nič drugače.«

VSE VEČ TISTIH, KI VSE VEDO

»Težko je primerjati današnje in takratne čase. Tam, kjer je bila na podeželju prisotna tudi industrija, je bilo boljše – ljudje so bili lahko po službah, živeli doma na kmetijah in je nekako šlo. Bili so stroji, pridelke si lažje prodal. Kaj pomaga, če je na vasi en bogat, vsi ostali pa so revni. Bogastvo je tam, kjer imajo vsi nekaj.

Ko smo se ločili od GZS, posebej je bil zaslužen Andrej Petelin, za kmetijstvo ni bilo nobenih usmeritev, nobenih načrtov … Potrebnega je bilo veliko premisleka, kaj narediti, da se stvari premaknejo na bolje, tudi z zadružništvom. Žal se temu ni pripisovalo nekega posebnega pomena. Najbrž je še danes podobno. Zdi se mi, da vsak zase vleče. Potrebovali bi več kompromisov in preudarne politike, ki bi vedeli, kako ravnati.«

»Ljudje pravijo: ‘tolk enga dela’– nikoli ga ni preveč, zmeraj ga je treba najti, a naj bo takšno, da te zanima. Če te zanima, ga ni nikoli preveč. Podobno je v politiki – če ta nima problema, nima smisla, da obstaja. Zato ga najde. No ja, delo in opravljene stvari pa morajo biti, če drugega ne, vsaj navidezno koristne.«

VSAK ČAS PRINESE NEKAJ NOVEGA

Ob vsem delu na kmetiji ter napornem udejstvovanju v politiki in družbenih aktivnostih si je Nande ustvaril tudi številno družino. Verjetno tudi zaradi lastne izkušnje, kot je zaslediti v njegovih spominih na mladost: »Izjemno me je zanimala tehnika, stroji …, to bi tudi z veseljem študiral. A bil sem edinec in moral sem prevzeti kmetijo ter skrbeti za njen napredek.« Poročil se je in žena Slavka mu je rodila pet otrok: Dunja, Slavka, Sergej, Nande in Alenka. A Slavka je umrla stara komaj petdeset let. »Takrat je bilo zelo hudo. Morali smo živeti naprej, se sprijazniti, da je ni več, znova začeti. Še danes jo pogrešam. Sicer pa mi je bilo v življenju kar ustreženo, ne morem se pritoževati. Zdaj nikamor več ne grem, ne vem, kam naj bi šel, kamor pridem, ni več znancev, prijateljev. Zato se držim bolj doma, ob svojih otrocih, vnukih, radiu, televiziji, časopisih, knjigah …«

Bistrost in humor Nandeta še nista zapustila, pa tudi pragmatičnosti mu ne manjka: »Ostanejo lepi, pa tudi tisti slabi spomini, a življenje vse nekako zabriše in prinese nove stvari. Vsak čas prinese nekaj pozitivnega in nekaj negativnega. No ja, pravijo, da če ne moreš pravi čas umreti, te vse doleti. Dobro je, da sem še tako zdrav, da se lahko takole pogovarjamo in šalimo. Pridite še kdaj na obisk, jaz imam čas vsak dan, saj sem že v penziji,« nas je v slovo ošvrknil veselja in hudomušnosti poln Nande.