Letošnje leto je v gozdarstvu zaznamovano predvsem z lanskoletnim žledolomom in letošnjo katastrofalno namnožitvijo podlubnikov ter njuno sanacijo. V tej povezavi pa je gozdarska stroka letošnjim temam svojega delovanja še posebno pozornost namenila negi gozda, katere izvedba nam zadnji dve desetletji, glede na načrtovano, vztrajno pada. Država pravi, da je med lastniki gozdov premalo interesa za nego, lastniki, katerim se pridružuje tudi gozdarska stroka, pa pravijo da država v ta namen iz leta v leto krči sredstva. Resnica bo verjetno nekje vmes.

Ne smemo pa pozabiti, da je izmed slabega pol milijona lastnikov in solastnikov gozdnih parcel gotovo manj kot petina tistih, ki so tudi kmetje in ki praviloma s svojimi gozdovi zadovoljivo gospodarijo. In ti gotovo upravičeno negodujejo nad premajhnimi vzpodudami države v nego  gozdov (ob dejstvu, da je država les razpoznala kot strateško surovino) in s tem v pridelavo visokokakovostnih gozdno lesnih sortimentov. Gozdovi naj bi v prihodnosti s svojim proizvodnim potencialom domači lesni predelavi dajali dovolj surovine in s tem posredno odprli nekaj deset tisoč delovnih mest. Da se bo to res zgodilo pa je potrebna vzpostavitev domače gozdno lesne verige od kamionske ceste do končnih izdelkov in predelkov iz lesa. Do kamionske ceste ta veriga trenutno deluje zadovoljivo, z zadovoljivo usposobljenimi izvajalci in gozdarsko opremo, vendar s premalo nege samega gozda. Iz zgoraj navedenih vzrokov smo za letošnjo gozdarsko prilogo na enem mestu zbrali nekaj strokovnih prispevkov naše gozdarske stroke. Nekaj pa jih bomo objavili tudi še v prihodnjih številkah Kmečkega glasa.